OBVESTILA ZA JAVNOST

Okrogla miza-EKOKMETIJSTVO: Težave, izzivi in priložnosti

Okrogla miza, dne 27. maja 2006

Pripravila: Katerina Vovk, Katerina Ferkov

EKOKMETIJSTVO: TEŽAVE, IZZIVI IN PRILOŽNOSTI

Pogovor je potekal na Srednji biotehniški šoli v Kranju v okviru rednega letnega občnega zbora ZZEKS (27. maj, 2006). Namen je bil izpostaviti problematiko ekokmetijstva v Sloveniji in predstaviti predloge in pobude za pospešen razvoj ter nove rešitve trajnostno naravnanega kmetijstva.

Udeleženci so podali pomembne informacije o gensko spremenjenih organizmih, o kakovosti hrane v javnih ustanovah in stanju ekološkega kmetijstva pri nas, ki ga vse prepogosto enačijo z integrirano prielavo. Z letošnjim letom prvič tudi oddelek za univerzitetni študij ekološkega kmetijstva.

Na okrogli mizi so svoje mnenje podali:

Temeljna ugotovitev posveta je, da ekološko kmetijstvo, gledano v svetovnem in državnem merilu povečuje svoj ugled in pomembnost svojega poslanstva za celotno človeštvo.

V lanskem in letošnjem letu so predstavniki in predstavnice posameznih sektorjev ekološkega kmetijstva, v sodelovanju z MKGP skupaj pripravljali AN (Akcijski načrt) razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji do leta 2015, ki je bil potrjen novembra 2005 pri Vladi RS. Predvidevanja so, da bo do takrat 15% slovenskega kmetijstva usmerjenega v ekološko pridelavo.

Vzrok za razmeroma počasen razvoj eko kmetijstva v državnih okvirih je tudi, po mnenju predstavnice MKGP neintenziven odziv na vstopanje v sonaravno kmetovanje, sorazmerna enostavnost konvencionalnega kmetijstva in skromna podpora države pri trženju ekoloških pridelkov.

Specialist za ekološko svetovanje, Mitja Zupančič je na okrogli mizi poudaril, da je v organizacijskem segmentu pereče pomanjkanje izkušenih svetovalcev za ekološko kmetijstvo in nedorečeno državno sofinanciranje strokovne službe zveze Biodar, ki se intenzivno zavzema za vsestransko spodbujanje razvoja tovrstnega kmetijstva. Velika proizvodna težava so GSO (gensko spremenjeni organizmi), ki nedvomno že prihajajo v Slovenijo.

Pred sproščanjem GSO v naše okolje, bi po Zupančičevem mnenju bilo nujno potrebno čim hitreje uskladiti vse interese, tako na lokalnem, regionalnem, državnem, kot na EU nivoju. Če se bomo namreč prepustili širjenju gensko spremenjenih rastlin na slovenskih poljih, je v prihodnosti ni več možno zaustaviti.

Zupančič opozarja tudi na otežen vstop ekoloških pridelovalcev v večje kuhinje kot so v vrtci, šole, zdravstveni domovi in druge sorodne ustanove.

Zavedanje in osveščenost na tem področju je v mnogih zahodnoevropskih državah na precej višjem nivoju kot v Sloveniji. Z vzpostavitvijo podobne politike, kot jo razvijajo sosednje države (sofinanciranje nakupa ekoloških pridelkov oziroma prednost deležne oskrbe z ekološkimi živili – na primer v javnih kuhinjah) bi pripomogla k tvornemu sodelovanju.

Večina javnih zavodov za svoje uporabnike in uporabnice, najpogosteje občutljive oziroma ranljive sloje prebivalstva (otroci, mladostniki, starostniki, bolniki) – izbere ponudbo najcenejših živil in s tem posledično pogosto tudi nižje in dvomljive kakovosti, pripeljane z dolgo trajajočimi transporti, kjer se je njihova notranja vrednost (kot je vsebnost vitaminov pri zelenjavi) že zelo zniža, vsebujejo lahko tudi ostanke pesticidov, težkih kovin in prekomerne vsebnosti nitratov.

Novost, o kateri je poročala dr. Martina Bavec je uspešna akreditacija novega študijskega programa ekološkega kmetijstva na Univerzi v Mariboru.

Od jeseni 2006 dalje se bodo lahko zainteresirani študentje in študentke prvič v Sloveniji posvetili študiju, ki bo vezan izključno na temo ekološkega kmetijstva na visoki strokovni stopnji in nadaljevali študij tudi na podiplomskem in doktorskem študiju. Poleg novega pedagoškega dela in novih študijskih programov, ki so usklajeni z bolonjsko deklaracijo (to jim je uspelo realizirati, kot eni izmed redkih univerz) je zelo pomembno tudi njihovo mednarodno sodelovanje na raziskovalnem področju, kjer so že vključeni v nekaj mednarodnih projektov na temo ekološkega kmetijstva.

Polona Repič je kot predstavnica kontrolne organizacije na okrogli mizi izpostavila problem, ki se kaže v pomanjkanju svetovalcev za ekološko kmetijstvo

Strinja se tudi z Mitjo Zupančičem, ki je poudaril pomanjkanje krmil na slovenskem trgu, ustreznih za uporabo na ekoloških kmetijah. Slovenske krmne mešanice namreč uporabljajo sestavine, ki so gensko spremenjene in težko je pridobiti zadostne količine po razumnih cenah, ki ne bi bile tako različne v cenovni primerjavi z konvencionalnimi krmili.

Dr. Jernej Demšar iz KGZS vidi temeljno vprašanje v postavki ali je država pripravljena subvencionirati nakup ekološke hrane v javnih ustanovah in ali je možno zakonsko predpisati odstotek obvezne ekološke hrane.

Po njegovem mnenju je potrebno narediti še več za razumevanje vseh sonaravnih oblik v širši javnosti, kar pomeni močnejše in širše nastopanje preko medijev. Potrebna je dodatno okrepitev, ki jo Demšar vidi v izobraževanju učiteljev in učiteljic osnovnih in srednjih šol, kar so med drugim tudi naloge svetovalne službe.

Za konec naj poudarimo slabo razumevanje pojmov, kot sta ‘integrirana pridelava’ in ‘ekološka pridelava’, na kar je pri zaključni razpravi opozorila Sanja Lončar (vodja projekta ‘Skupaj za zdravje človeka in narave’)

Integrirano kmetovanje je dobra praska konvencionalne proizvodnje in se loči od ekološkega kmetijstva, ki ima veliko strožja merila in kakovostnejše pridelke. Če se ti dve vrsti kmetovanja ne bosta zelo očitno ločili v AN, je možno, da bo državni denar deplasiran. Tudi kredibilnost kmetijskih svetovalcev in svetovalk , še pojasnjuje Lončarjeva, ki so sami uporabniki fitofarmacevtskih sredstev je sporna. Etična in strokovna zavezanost je temelj za uspešno delovanje te panoge dobesedno življenjskega pomena za vse udeležene.

———————————————————————–

DALJŠE POROČILO

Ljubljana, 12.6.2006

OKROGLA MIZA, dne 27. maja 2006
»Ekokmetijstvo: Težave, priložnosti in izzivi«

Boris Fras (predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije / Zveze Biodar) je poudaril, da sam ni v dvomih glede uspešnosti razvoja ekološkega kmetijstva na območju Slovenije

Priča smo naglemu razvoju ekološkega kmetijstva, morda celo prenaglemu za državne okvire. Prav tako je pospešeno delovanje organizacij, ki spodbujajo trajnostni razvoj in naravi prijazno pridelavo in tako posledično večje količine zdrave prehrane. Termin »ekološko pridelana hrana« je postal že stalnica v zavesti našega družbenega prostora.

Zveza Biodar je do sedaj dobro delovala na svojem področju in sledila zastavljenim ciljem preko odobrenih projektov, ki so bila financirana s strani ministrstev in EU. Dosedanji cilji izvedenih projektov so bili usmerjeni predvsem v seznanjanje potrošnikov s tovrstno hrano. Priložnost so dobro izkoristili in v Sloveniji že pridobili potrošnike in potrošnice, ki želijo zdravo, ekološko pridelano hrano. Trenutni izziv je predvsem uspešno trženje in s tem tudi ovrednotenje hrane, pridelane z lastnim trudom, medtem ko uradna služba oz. politika menita, da nista dolžni nuditi tovrstne podpore ekološkemu kmetovanju. Na tem mestu namreč med ekološkimi kmetovalci in državo nastaja neskladje v pričakovanjih. Škoda je tudi, da mlajše generacije ekološko usmerjenih kmetovalcev in kmetovalk niso ustrezno usmerjene v sodobno trženje pridelkov.

Dejstvo je, da tako večji trgovski centri kot manjše trgovine, organizatorji sejmov in prireditev kažejo zanimanje za ekološko pridelano hrano, ki je ustrezno prepoznavna z blagovno znamko Biodar, je navedel Fras.

Pomembna je strateška usmeritev (razvoj podjetja, ki bi zbiralo pridelke, jih pakiralo v primerne embalaže in navsezadnje naredilo za kmetovalce vse, z izjemo pridelave), saj je kmetovalec ali kmetovalka že polno obremenjen/a z delom na svoji kmetiji, ki zahteva celega človeka. Za samo vzdrževanje in pridelavo je namenjen največji del porabljenega časa. Velik časovni vložek zahtevajo še pobiranje, shranjevanje in navsezadnje trženje lastnih pridelkov. Gospoda Frasa na tem mestu zanima predvsem stališče Ministrstva.

Omenil je tudi potrebo po boljšem izobraževanju, kajti novi prihodi kmetovalcev, zainteresiranih za naravi prijazno (ekološko) kmetovanje ostajajo v praznem prostoru in se v njem enostavno ne znajdejo.

Ta segment je po mnenju Frasa potrebno primerno izobraziti za vstop v nov način kmetovanja. Predlaga, da institucije, ki organizirajo tovrstno izobraževanje, vključijo med predavatelje predvsem tiste, ki imajo za seboj praktično znanje in so aktivni člani ter imajo zato kredibilen vpogled v ekološko kmetijstvo. Zakonodajalna informacija po Frasovem mnenju ni rešitev. Fras obžaluje netransparentnost poslovanja, ki vpliva na temeljno vrednoto ekološkega pridelovanja: zaupanje. Postavi tudi pomembno vprašanje, kdo in kako sproži morebitne sankcije ob nepravilnem delovanju in kdo je pristojen za njihovo izvedbo.

Marko Majer (predstavnik KO Buro Veritas)

Trenutno je pri BV včlanjenih simbolično število ekoloških pridelovalcev in pridelovalk in predelovalcev in predelovalk, ki narašča. Na področju ekološke pridelave in predelave obstajajo izdelani kriteriji, ki jih, navaja Majer, moramo spoštovati, vključno z zahtevami, ki so podane v Standardu M 45000/11. Ta je namenjen certifikacijskemu organu, ki dejansko izvaja kontrolo pridelave. Majer je še poudaril, da stroga pravila veljajo za vse, brez izjeme in da ni odstopanj od normativov v njihovem obravnavanju strank.

Mitja Zupančič (specialist za ekološko kmetovanje pri KGZS – Zavod Celje)

Zupančič vidi možnost za spremembe v treh segmentih: na organizacijskem, proizvodnem in tržnem, ki bi lahko ugodno vplivale na nadaljnji razvoj ekološkega kmetijstva

V organizacijskem segmentu je zanj pereče pomanjkanje svetovalcev za ekološko kmetijstvo, zato predlaga okrepitev. Danes sta v Sloveniji le dva, zato pri opravljanju terenskega dela pogosto pomagajo svetovalci, ki nimajo opravljene ustrezne specializacije.

Naslednja organizacijska težava, ki jo vidi Zupančič je nedorečeno sofinanciranje strokovne službe, Zveze Biodar.

Po njegovem mnenju je rešitev delno sofinanciranje Zveze iz državnega proračuna, saj so ti vezani na projekte. Po Zupančičevem mnenju rešitev ni zagotavljanje stalnega vira dohodka za delovanje strokovne službe na tem segmentu, preko razpisanih projektov. Zupančič opozarja tudi na nesorazmernost trženja članov. Aktivnih je največ deset (10) ekoloških kmetov. Njihova obremenjenost je zato velika, kar je vidno predvsem takrat, ko nastane vzpostavitev novega tržnega mesta in je možnost, da ponovno nastopijo v svojih aktivnostih zelo majhna. Promocijsko aktivnost bi lahko, meni Zupančič, razširili preko spodbujanja članstva regionalnih združenj in zveze k aktivnem sodelovanju in k odločitvi za neposreden način trženja ekoloških pridelkov.

Poudarja predvsem neposredno trženje, saj je večina ekoloških kmetovalcev v Sloveniji vezana na kmetijsko pridelavo na travnatem svetu, kjer proizvajajo živali in delujejo v trženju preko organiziranih dejavnosti večjih organizacij.

Pri proizvodnih težavah, navaja Zupančič, se srečujejo v dejavnosti živinoreje, kjer obstaja premajhna in cenovno predraga ponudba ekološke krme na slovenskem trgu.

Tu vidi možno rešitev v vzpostavitvi avtonomnega sistema ocenjevanja klavnih trupov iz ekološke reje. Druga možna rešitev pa je spodbuditev kmetovalcev za pridelavo večjih količin ekološke krme. Naslednja proizvodna težava so GSO (gensko spremenjenih organizmov), ki nedvomno prihajajo v Slovenijo. Pred sproščanjem GSO v naše okolje, bi po Zupančičevem mnenju bilo potrebno uskladiti vse interese, tako na lokalnem, regionalnem, državnem, kot na EU nivoju.

Na tržnem nivoju opaža predvsem premajhno in neizenačeno pridelavo na področju rastlinske pridelave.

Kot je bilo danes na okrogli mizi večkrat omenjeno, povpraševanje narašča, a vendar pri dogovoru z večjim odkupovalcem, je eden izmed pogojev izenačena ponudba. Pri tako razdrobljeni pridelavi, ki je v Sloveniji, je omenjeni pogoj težko doseči.

Možna rešitev je združitev ekoloških pridelovalce v interesne podskupine (npr. pridelovalci žit, sadja, mesa), organiziranost pridelave, ponudbe in kakovosti ter vključitev večjih pridelovalcev v segment ekološke pridelave. Šele na takšen način bi lahko omenjeni segment zadovoljivo pokrili.

Zupančič se sprašuje o trženju ekološko pridelanega mesa v trgovinskih verigah vzporedno s konvencionalno pridelanimi.

Na koncu pridelovalnega procesa se eko meso ne prodaja pod statusom ekološko pridelanega mesa, temveč se vključi v verigo prodaje pod status konvencionalne pridelave. Možna rešitev, ki jo vidi, je podpora tržnim subjektom v začetni fazi, to pomeni; pri izgradnji tržne mreže za ekološke produkte in izpolnitev vseh pogojev, ki so zahtevani (vključitev in prilagoditev). Za vse prilagoditve je seveda potrebna močna spodbuda.

Nezadostna promocijo ekološko pridelane hrane je lahko okrepljena z razpisi namenjenimi promociji ekološko pridelane hrane in z mo?nejšim informiranjem ljudi o pomenu tovrstno pridelane hrane.

Nekaj je na tem že narejenega, vendar je za dobro vzpostavitev medsebojnega sodelovanja potreben večji zagon. Tudi pri dejavnosti reje drobnice je viden neurejen trg, ki bi ga presegli z večjim informiranjem in močnejšo spodbudo pridelovalnih obratov k usmeritvi v ta segment.

Zupančič opozarja na otežen vstop ekoloških pridelovalcev v večje kuhinje, v povezave z vrtci, šolami, zdravstvenimi ustanovami, itd.

Z vzpostavitvijo podobne politike, kot jo razvijajo sosednje države (sofinanciranje nakupa ekoloških pridelkov oz. prednost deležne oskrbe z ekološkimi živili - npr. v javnih kuhinjah) bi tudi pri nas nastalo večje in boljše medsebojno sodelovanje.

Omenjene težave, ki jih je vzpostavil Zupančič so ključnega pomena za razvoj ekološkega kmetijstva pri nas in bodo z rešitvami vodile k temu, kar je bilo zapisano v nedavno sprejetem Akcijskem načrtu razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji.

Jernej Demšar, KGZS, Sektor za kmetijsko svetovanje

Svetovalna služba je v preteklem obdobju na področju ekološkega kmetijstva s svojimi aktivnostmi realizirala že mnogo koristnega, pravi Demšar.

Od začetka delovanja, od časa , ko je bila zastopana pod okriljem MKGP (vključitev obeh univerz in NVO) je sodelovala pri pripravi vseh smernic za ekološko kmetovanje in pri pripravi dobrih zakonskih podlag. Svetovalci že od nekdaj izvajajo širok program izobraževanja in vzpostavil se je tudi sistem kontrole s kontrolno organizacijo pri KGZ v Mariboru, ki se je v zadnjem letu, tudi z deležem ZZEKS, preoblikoval v Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu. Svetovalci sodelujejo z združenji, pri organizaciji ekoloških tržnic in na vseh prireditvah promocije ekološkega kmetovanja.

Sektor za kmetijsko svetovanje deluje na dveh nivojih.

Prvi je Izobraževanje specialistov za ekološko kmetovanje ( ga. Nevenka Poštrak in g. Mitja Zupančič), ter izobraževanje vseh ostalih kmetijskih svetovalcev, ki jih je danes v Sloveniji okoli stošestdeset (160). Pomembno nalogo Demšar vidi v izobraževanju svetovalcev za pomoč tako ekološkim kot konvencionalnim kmetijam in jim podati nepristranske informacije. Ta del naloge je po Demšarjevem mnenju zahteven, saj se vsak posamezni svetovalec ali svetovalka tako strokovno kot tudi srčno nagiba bolj k eni vrsti kmetovanja, ali je to ekološko ali integrirano ali pa celo konvencionalno. Svetovalna služba pa je namenjena tako enim kot drugim.

Namen svetovalne službe je prenos znanja in novih tehnologij kmetom, izobraževanje predelovalcev/k in trgovcev/k, ki prevečkrat že zavajajo potrošnike in težnja k motiviranosti ekoloških kmetov za povečevanje proizvodnje in ponudbe ter spodbude k trženju.

Demšar poroča, da temeljito sledijo zakonodaji v smeri lokalne, trajnostne samooskrbe.

Danes se šole lahko javijo na javne razpise, ki dovoljujejo nakup ekološke hrane. Se pravi, da je preko javnih razpisov le-to omogočeno. Le da se morajo šole odločiti same in se samostojno prijaviti na razpis. In seveda je pogoj za prijavo dostop do ekološke hrane, v nasprotnem primeru namreč kandidatura na razpis ni možna.

Demšar se sprašuje kako je država pripravljena subvencionirati nakup ekološke hrane v javnih prostorih in ali je možno zakonsko predpisati odstotek obvezne ekološke hrane v javnih ustanovah?

Po njegovem mnenju je potrebno narediti še več za razumevanje vseh sonaravnih oblik v širši javnosti, kar pomeni močnejše in širše nastopanje preko medijev. Potrebna je dodatno okrepitev vidi Demšar v izobraževanju učiteljev osnovnih in srednjih šol, kar so med drugim tudi naloge svetovalne službe. Sodelujejo pri dopolnjevanju učnih programov in tu načrtujejo aktivnejšo soudeležbo kakor tudi pri znanstvenem in raziskovalnem delu in pri spodbudi prenosa prejetih podatkov, ter hitrejšemu prenosu v prakso.

Demšar poudarja, da se je potrebno zavedati, da bo našim kmetovalcem in kmetovalkam ekološko pridelava še bolj privlačna, ko bo tudi tržno zanimiva.

Ta pa bo dosežena z zadostno ponudbo na trgu in dodatnim oglaševanjem. Demšar trenutno situacijo opiše kot gordijski vozel in se sprašuje kdo ga bo prvi presekal. Bodo to pridelovalci z zadostnimi količinami, trgovci ali potrošniki in potrošnice, ki ustvarjajo povpraševanje. Sprašuje je ali je res potrebno najprej ustvariti umetno povpraševanje, ko vendar ni na voljo dovolj velike količine pridelkov za zadostitev potreb. Lahko se zgodi, opozarja Demšar, da bi nastale razmere pripravile trg konkurenčnim ponudnikom iz tujine. Poudarja, da slovenski trg danes ne išče samo izdelke, temveč tudi storitve. Predlaga osredotočanje na ekološki turizem, ki združuje tako lastne pridelke kot lastne storitve in neokrnjeno naravo, ki jo zaenkrat še vedno imamo.

Sonja Dolinšek, Mercator

Dolinškova navede, da je zadostitev kvaliteti, ki jo zahtevajo evropski standardi predpogoj vstopa v trgovinsko verigo.

Vsako ekološko pridelano blago mora namreč ustrezati kvalitetnim standardom za trženje (označevanje, barva, oblika, …). Ekološki izdelki so tako podvrženi enakim standardom kot konvencionalni. Mercator je, po besedah Dolinškove nudil pomoč v prvi fazi, s tiskom deklaracij in pri posredovanju osebne kode. Vsak posameznik, ki želi tržiti v večjih trgovskih centrih je namreč obvezan k plačilu kode in tudi samostojnega tiskanja deklaracije.

Dolinškova pojasnjuje, da je sodobna potrošnja sezonsko neomejena (paradižnik v januarju).

Posledično specifične pridelke kupujejo v tujini, čeprav stremijo k temu, da je takšnih naročil čim manj. Mercator, po besedah Dolinškove že od leta 2000 deluje v vlogi spodbujevalca količinske proizvodnje ekoloških pridelkov slovenskega porekla.

Dolinškova je navedla dolgotrajen postopek certificiranja kot moteč dejavnik, Mercator namreč proda več kot polovico pridelkov (izdelkov) do časa, ko kandidat/ka prejme ustrezen certifikat.

Predlaga tudi ustreznejšo organizacijo kmetij po posameznem področju pri skupnem transportu pridelkov. Osnovni problem ekološke ponudbe Dolinškova vidi v ustreznem pakiranju izdelkov. Le-to je vseh trgovskih centrih obvezno, predvsem zaradi postopka sledljivosti. Na našem trgu pa zaenkrat proizvajalcev ustreznih embalaž še ni.

Marta Hrustel Majcen, MKGP, vodja sektorja za sonaravno kmetijstvo

Odlična iztočnica okrogle mize je po mnenju Majcnove zagotovitev ekološko pridelanih živil večini ljudi v Sloveniji.

Ministrstvo oziroma država v prvi vrsti želita soustvarjat blagostanje čim večjega števila državljanov in državljank tudi z dostopom do kakovostne hrane po ugodni ceni. Vendar kot vemo, pravi Majcnova, je cena ekoloških živil višja, niso dosegljivi povsod in za poseganje po njih je potrebna določena stopnja osveščenosti.

Predsednik države je naklonjen ekološkemu kmetijstvu, vendar to ne zmanjšuje potrebe po organiziranem nastopanju, komentira Majcnova.

Ekološki kmetovalci in kmetovalke potrebujejo navadno le dodelavo. Obstaja pa realna priložnost, da spodbudijo tudi sosede, sovaščane v vstop v ekološko kmetovanje in tako soustvarijo priložnost skupnega, organiziranega trženja.

V lanskem in letošnjem letu so skupaj pripravljali AN (Akcijski načrt) razvoja ekološkega kmetovanja do leta 2013.

Zamislili so si, da naj bi bilo do takrat 15% slovenskega kmetijstva usmerjenega v ekološko pridelavo. Ob pripravi drugih operativnih in strateških dokumentov, so bili malce nezaupljivi, saj tistega trenda hitrega razvoja, ki se je kazal pri začetkih danes ni več. Ne glede na to, da se je višina podpornih plačil, namenjenih ekološkemu kmetijstvu občutno povišala s pomočjo sredstev EU, ostaja rast slovenskega ekološkega kmetijstva nespremenjena.

Najverjetneje imajo subvencije svoj namen v začetni fazi razvoja oz. preusmeritve, a vendar le do takrat. Vzrok za počasen razvoj je, po mnenju Majcnove, morda neustrezen odziv na vstopanje v sonaravno kmetovanje, sorazmerna enostavnost konvencionalnega kmetijstva in skromna podpora države pri trženju ekoloških pridelkov. Razumljivo je, da je prestop kmetij s trajnimi nasadi na ekološki način pridelovanja dolgotrajnejši.

Naslednji korak, ki ga je potrebno narediti po mnenju Majcnove je, dobra organiziranost in zavedanje, da je boljša prodaja povezana s sodelovanjem in združevanjem.

Predlaga, da bi ekološke kmetije del dobička namenile razvoju trženja. Država nudi podporo na hektar - SKOP zagotavlja zadostno finančno podporo na enoto površine in v novem programskem obdobju je ni bistveno več, le da bo drugače porazdeljena. Odslej bo denar razdeljen med štiri različne osi : investicije, prejšnji okoljski program in ohranjanje podeželja, diverzifikacija in »leader« program (organizacija lokalnih skupin).

Tu je, meni Majcnova, vidno razumevanje, da ekološka miselnost ne vključuje le pridelave, temveč vključuje širšo organizacijo in nastopanje ekoloških pridelovalcev in pridelovalk na posameznem območju in družbi.

Investicijam bo, poroča Majcnova, namenjenih več sredstev, kajti premostili bi radi problem, ki se je kazal v zagotavljanju ekonomičnosti.

Nekaj ukrepov bo narejenih tako, da bodo tudi manjše kmetije in tiste kmetije, kjer je bila ekonomičnost vprašljiva, imele možnost vstopa v program. Večje kmetije bodo potrebovale še vedno strmeti k konkurenčnosti in s poslovnimi načrti zagotavljati tisto konkurenčnost in ekonomičnost.

Majcnova želi poudariti, da je potrebna boljša organizacija razvoja podeželja v smislu diverzifikacije (predelava kmetijskih proizvodov, povezovanje ekološkega kmetijstva z drugimi dejavnostmi ne le v obliki turizma).

Ekološki način življenja se lahko oglašuje z izvirno ponudbo v smislu novih dejavnosti in storitev, s predelavo ekoloških proizvodov, internetno ponudbo ali pomočjo pri vzgoji v šolah in drugih ustanovah.

Vse omenjene oblike se lahko prepletajo na našem trgu in izpričujejo inovativnost v skupnem razvoju.

Majcnova pojasni , da se občine in druge razvojne agencije povezujejo v lokalne akcijske skupine.

Sama toplo priporoča, da se območna združenja pričnejo aktivno vključevati v akcijske skupine, z namenom, da ideje posameznikov in posameznic pridejo do realizacije, tudi s pomočjo sofinanciranja. Prepričana je, da ekološkim kmetov ne gre tako slabo, da jim ne bi šlo v prihodnje še bolje.

Martina Bavec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo

Novost, o kateri poroča Bavčeva je uspela akreditacija novega študijskega programa ekološkega kmetijstva.

Od jeseni 2006 dalje se bodo lahko zainteresirani študentje in študentke prvič v Sloveniji posvetili študiju, ki bo vezan izključno na temo ekološkega kmetijstva na visoki strokovni stopnji in nadaljevali študij tudi na podiplomskem in doktorskem študiju.

Bavčeva komentira dejstvo, da je bilo na okrogli mizi večkrat poudarjeno pomanjkanje znanja kot enega ključnih dejavnikov razvoja, kajti mnogi so pričakovali, da se bo »drugi val«, ki bo tudi razvojno tržen, zgodil s pomočjo naslednje generacije ekoloških kmetij. Zdaj se pojavlja še nov segment – diplomanti in diplomantke ekološkega kmetijstva, ki se bodo za študij seveda odločili po samostojni poti.

Bavčeva pravi, da bodo študente in študentke spodbujali k dodatnemu izobraževanju v tujini, saj ima fakulteta že podpisane pogodbe o sodelovanju s petnajstimi (15) – imi evropskimi fakultetami, ki nudijo vsebine primerne za študij ekološkega kmetijstva.

Fakulteta v Mariboru se je pri zasnovi študijskega programa zgledovala po drugih sorodnih fakultetah, vpliv znanja iz tujine, od koder so tudi sami v preteklosti črpali informacije se počasi integrira v domače okolje. Kljub temu, da so trenutno v svojem delovanju prisotni le na območju Maribora, je pričakovati njihovo nadaljnjo usmerjeno delo in vplive tudi drugje.

Poleg novega pedagoškega dela in novih študijskih programov, ki so usklajeni z Bolognsko deklaracijo, ki jim jo je uspelo realizirati, kot eni izmed redkih univerz), je zelo pomembno tudi njihovo mednarodno sodelovanje na raziskovalnem področju, kjer so že vkljuleni v nekaj mednarodnih projektov na temo ekološkega kmetijstva in tudi v druge slovenske projekte, ki jih podpira (sofinancira) Ministrstvo za znanost in MKGP. Bavleva opaža, da je še veliko odprtih podrolij, ki bi se jih dalo v povezavi s prakso na podlagi znanstvenih raziskav tudi realizirati.

Oddelek, navaja Bavleva sodeluje tudi pri razpisih, nedavno so na Ministrstvu za zdravje prijavili predlog, s katerimi želijo zagotoviti delovno mesto, ki bi povezovalo javne obrate z dobavitelji.

Vse podobne aktivnosti so že uspešno izpeljane v tujini (Danska, Italija, Avstrija). Potrebujejo zaletni kapital, ki bi omogolil teorijo izpeljati tudi v prakso. Kakor tudi dostop na trg po primernih in sprejemljivih pogojih za naše kmetovalce (ugodna razlika v ceni med eko in konvencionalnim produktom) je eden izmed njihovih zastavljenih ciljev.

Zato je, poudarja Bavčeva potrebna dobra organiziranost in promocija.

Meni, da jih je trenutno le nekaj, ki imajo profesionalen odnos do organizacije trženja. Osebno upa, da bodo prihajajoče generacije prepoznale priložnost za dobro in bolj kakovostno življenje. Kajti, je poudarila Bavčeva, če nam danes še vedno ni tako pomembno kaj pojemo in v kakšnem okolju na kmetiji živimo, nam bo zagotovo pomembno ob prepoznavanju vseh negativnih vplivov kemizacije, ki prihaja v zavest večine. Optimistično je poudarila, da bo razvoj institucije v prihodnje šel v smer raziskovanja, pedagoškega dela in dela v strokovni praksi.

Polona Repič, Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu pri Univerzi v Mariboru

Kontrolna organizacija s sedežem na Vrbanski ul. 30 je bila ustanovljena novembra 2004, ko so pridobili pooblastilo za izvajanje certifikacijske dejavnosti na podro?ju ekološkega kmetijstva in integrirane pridelave od MKGP.

Kot enega izmed izzivov organizacije je Repičeva navedla srečevanje kontrolorjev z zahtevo po svetovanju na samem terenu.

Trenutno, namreč KO te usluge ne more nuditi, ta le preverja skladnosti in neskladnosti na kmetiji in na osnovi tega napiše kontrolno poročilo. Če je potrebno tudi poda pojasnilo, kje prihaja do odstopanj od zapisanih pravil.

Repičeva kot ostali udeleženci okrogle mize prepoznava problem, ki se kaže v pomanjkanju svetovalcev za ekološko kmetijstvo. Strinja se tudi z g. Zupančičem, ki je poudaril pomanjkanje krmil na slovenskem trgu, ustreznih za uporabo na ekoloških kmetijah. Slovenske krmne mešanice namreč uporabljajo sestavine, ki so GS in težko je pridobiti zadostne količine po razumnih cenah, ki ne bi bile tako različne v cenovni primerjavi z konvencionalnimi krmili. Repičeva poudari še, da se bliža leto 2010, do katerega velja prehodna določba za vezano rejo živali. Zato naj kmetije, ki se ukvarjajo z živinorejo že začnejo razmišljati o prenovi hlevov.

Doroteja Ozimič, Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (Vinarska ul. 14, Maribor)

Ozimičeva je predstavila problem, s katerim se soočajo na svojem delovnem področju in je vezan predvsem na kandidate in kandidatke za certificiranja, ki se ukvarjajo z dejavnostjo vinogradništva na večjih obdelovalnih površinah (5 – 14 ha).

To je vsekakor izreden korak na Slovenskem za novo ekološko panogo in osveščanje javnosti ter velik izziv za kontrolno organizacijo. Vzporedno pa se soočajo z dejstvom pomanjkanja strokovnega znanja in nasvetov za tovrstno panogo. Ozimičeva je zato apelirala na MKGP in KGZS o nuji po izvedenem strokovnjaku oziroma strokovnjakinji za navedeno panogo v slovenskem prostoru.

Ozimičeva se zaveda, da se na kmetijah, ki se ukvarjajo s predelavo ekoloških pridelkov pojavljajo določeni problemi in težave.

Znano je, da je dovoljeno tržiti živila iz kmetij samo takrat, ko je na kmetiji urejena registrirana dopolnilna dejavnost. KO izdaja certifikat, na katerem se potrjuje le status ekoloških živil (živila, ki ustrezajo standardom ekološki pridelkov in izdelkov). Seveda omenjeni certifikat ni zagotovilo ali dokument, s katerimi bi zadostili tržno sanitarnim zahtevam. Priča smo kontroli inšpekcijskih služb na prodajnih mestih, ko zaradi pomanjkanja ustreznih registracijskih dokumentov prepovedo nadaljnjo prodajo in celo razveljavijo ekološki certifikat.

Ozimičeva ponovno apelira, da je potrebno dodatno izobraževanje na temo pridobitve registracije dopolnilne dejavnosti.

Edino možnost preživetja manjših kmetij vidi v dopolnilnih dejavnosti – trženju izdelkov doma ali na prodajnih mestih in s tem zagotavljanje višjega življenjskega standarda. Omeni še težave z nakupi ekoloških semen, previsoko ceno in pakiranje v prevelikih količinah za lastno uporabo.

Razprava:

Sanja Lončar, Skupaj za zdravje človeka in narave

Lončarjeva je povedala, da je trenutno devettisoč (9000) posameznikov, ki so na različne načine vključeni v projekt »Skupaj za zdravje človeka in narave«. Naredili so tudi raziskavo med potrošniki o zaupanju v ekološka živila. Med prvimi rezultati analiz, je opaziti nerazlikovanje med integrirano in ekološko pridelavo. Integrirano kmetovanje je seveda le dobra praska konvencionalne proizvodnje. Če se ti dve vrsti kmetovanja ne bosta zelo očitno ločile v AN, je možno pričakovati vlaganja denarja naše države v »slepo ulico«.

Naslednji problem, ki je bil že večkrat izpostavljen, je pomanjkanje strokovnega svetovanja na področju ekološkega kmetovanja. Nemogoče je (kot je danes že v praksi), da te kmetijski svetovalec prepriča v neuporabo kemije, pojasnjuje Lončarjeva, če je sam redni uporabnik fitofarmacevtskih sredstev. Strokovnost na področju kmetijskega svetovanja mora biti zato medsebojno neodvisna oz. dobro ločena v svoji tematiki (konvencionalno, integrirano, ekološko).

Franc Zavodnik, biodinami?ni kmetovalec

Zavodnik se je navezal na delovanje kontrolnih organizacij znotraj ekološkega kmetijstva, sam ne soglaša z dejstvom, da KO niso pristojne za podajanje predlogov in nasvetov, ko opravljajo svoj namen certificiranja.

Poleg vloge ekološkega kmetovalca je Zavodnik dodatno še vedno zaposlen in na svojem delovnem mestu, kjer dela na velikih projektih in investicijah, ima tudi veliko stikov z različnimi inšpekcijskimi kontrolnimi službami. Omeni, da so mu inšpekcijske službe vedno pripravljene svetovati, kako rešiti trenutno težavo. Ko je bilo na okrogli mizi rečeno, dodaja, da obstaja stroga meja med kontrolo in svetovanjem, sam meni da ni temu tako in da je potrebno situacijo spremeniti.

Nada Grešak, terenska kmetijska svetovalka na KGZ Ljubljana (na področju Trbovlje in Hrastnik)

Izhaja iz okolja, kjer imajo zelo malo ekoloških kmetovalcev, saj je območje na katerem deluje zaradi emisijskih vplivov zaznamovano za področje, ki je neprimerno za dejavnost ekološkega kmetovanja.

Meni, da je v slovenskem ekološkem kmetovanju še veliko izzivov in priložnosti, ki jih ne znamo dobro izkoristiti. Žal ji je, da svetovalne službe nimajo znanja o specifičnih območjih oz. potrebna je močnejša poglobitev v posamezne tehnološke specifikacije. V občini Hrastnik imajo namreč veliko ohranjenih visokodebelnih nasadov, vendar svetovalci ne znajo kmetom oz. pridelovalcem visokodebelnih dreves tehnološko svetovati, kako ohraniti že obstoječe stanje. Grešakova je potrdila dejstvo, da je število specialistov za ekološko kmetovanje vsekakor premajhno. Potrebno bi bilo vzpostaviti mrežo svetovalcev, pri katerem bi svetovalec strokovno pokrival le določeno področje ekološke kmetijske pridelave (vinogradništvo, sadjarstvo, poljedelstvo, živinoreja, itd). Omeni, da pri svetovanju na področju ekološke pridelave, samostojno išče informacije in poskuša predati tisto znanje, ki ga je pridobila preko lastne prakse in izkušenj.