OBVESTILA ZA KMETOVALCE

EKOLOŠKO VINOGRADNIŠTVO

Primer dobre prakse v Marezigah

Avtor: Dean Plahuta, ekološki kmetovalec (Marezige)

Na kmetiji se držim ekoloških načel že nekje od sredine 90. let, ko sem kmetijo prevzel od svojega očeta. Leta 1999 sem se vključil v kontrolo ekološkega kmetijstva, v katerem sem še vedno. Mislim, da je to edini pravi način obdelovanja zemlje, ki zagotavlja prihodnost naravi in človeku. Žal pa se s strani države in institucij vanj premalo vlaga.

Moja kmetija obsega vinograde, oljčnike, sadovnjake in žitna polja, vendar je od teh najpomembnejše vinogradništvo. Obdelujem okoli 8.000 trsov avtohtonega refoška in malvazije. Grozdje predelam v vino, ki ga tudi stekleničim. Kmetija je v Slovenski Istri, v vasi Marezige, ki ležijo na vrhu 280 metrov visokega hribčka in so 10 km oddaljene od Kopra. Toliko o moji kmetiji.

Kaj reči o ekološkem vinogradništvu? Večina klasičnih vinogradnikov se ob teh besedah kar strese – vendar ne vidijo, da danes v svetu pridelujejo ekološko tudi rastline, ki so še bolj občutljive na bolezni kot vinska trta. Določene sadne vrste pa tudi zelenjavne je treba še bolj ščititi kot trto. Navkljub temu ostaja eko vinogradništvo mnogokrat tabu tema v krogih kmetov pa tudi potrošnikov, češ to pa ni mogoče. A v razvitih evropskih vinogradniških državah, ki teh predsodkov nimajo, so že zelo velike kmetije, ki pridelujejo ekološko vino, ki ima tudi že velik tržni delež. To je resna panoga in Slovenci bi lahko z njo veliko, veliko pridobili, saj se sklada z našo predstavo o zeleni Sloveniji kot jo vsi promoviramo.
Bistvena razlika med ekološkim in kemičnim vinogradništvom je predvsem v ta, da moramo, ko delamo ekološko, z vinogradom živeti, biti vsaj pomladi in poleti, ko je najbolj občutljiv, vedno v stiku z njim. Na ta način bomo vedno dovolj zgodaj odkrili začetke bolezni, še v fazi, ko dobro delujejo tudi ekološka škropiva. To v praksi pomeni, da moramo delati redne sprehode po vinogradih, vsakih nekaj dni oziroma po vsakem vremenu, ki lahko povzroči bolezen. Po ogledu se odločimo za določen ukrep oziroma škropljenje z določenim škropivom. Teh pripravkov je danes na voljo mnogo, poleg njih sta tu še klasična bordojska brozga in močljivo ali suho žveplo.

Najpomembnejše je, da ločimo dve najbolj pogosti bolezni vinske trte, to sta peronospora in oidij. Važno je zato, ker sta škropivi zanju različni, pa tudi potencialna nevarnost je ob različnih vremenskih pogojih. Če je mnogo padavin je velika nevarnost peronospore – spoznamo jo po okroglih madežih na listih, ki so bolj svetlo zeleni, potem pa se ta del posuši. Zametke peronospore vedno iščemo v delih vinograda, ki so manj zračni in je listje bolj gosto. Če jo odkrijemo tam, je treba tretirati cel vinograd in preprečiti širjenje bolezni. Najučinkovitejša je bordojska brozga,vendar moramo paziti na dovoljene količine (baker).Vedeti moramo, da žveplo proti peronospori ne koristi, prav tako kot bordojska brozga ne koristi proti oidiju. Torej peronospora + B. brozga in oidij + žveplo. Oidij pa se pojavi tudi v suhem vremenu in napada bolj grozd kot listje (jagode na začetku prekrije tanek sloj plesni, kot pepel). Oidij najboljše zatiramo z žveplom, škropimo ali prašimo. Zaradi teh značilnosti je v suhih krajih večji problem z oidijem, v bolj vlažnih (dež, rosa) pa s peronosporo. Če pa začetkov bolezni še ne opazimo, škropimo s pripravki, ki ne vsebujejo bakra ali pa ga imajo zelo malo.
Zelo pomembno za zdravje vinske trte pa je prezračenost vinograda. To pomeni da mora biti vinograd na odprti, zračni in sončni legi. Dobra cirkulacija zraka namreč zavira vse bolezni vinske trte. Prav tako mora biti zračna vsaka trta posebej, zato obvezno čistimo listje, kjer je preveč zaraščeno, še posebej okoli grozdov. S tem imamo dvojno korist, ker bo tako očiščena trta imela grozde na soncu in bodo tudi dobro dozoreli.
Seveda ne smemo trte preveč obremeniti z grozdjem, saj ima to več slabih plati. Preveč obremenjena trta je bolj občutljiva na bolezni, grozdje veliko slabše dozori in vino bo bolj plehko in nestabilno. Manj grozdja je na trti , bolj bo zdravo, vino pa okusno in stabilno.
S tem pa smo se že dotaknili predelave. Ekološka vina lahko pridelujemo z modernimi postopki, še raje pa s tradicionalnimi, ki dajo vinu še dodatno vrednost v smislu tradicije kraja. Kakršenkoli postopek uporabljamo, moramo poskrbeti, da bodo naša vina dobra, okusna in trajna, zato je bolje, da uporabljamo postopke z daljšo maceracijo in daljšim ležanjem na drožeh. Tako bomo iz jagodne kožice in iz droži dobili veliko taninov, mineralov in antioksidantov, ki bodo našemu vinu dali polnost okusov in – kar je še pomembnejše – vino bodo varovali pred kvarjenjem; tako bomo lahko uporabili zelo malo ali nič žvepla, tako vino stekleničim tudi brez filtracije. Vinu pa za trajnost ne bomo po nepotrebnem dodajali različnih strupenih snovi in celo antibiotikov, kot to počnejo nekateri.

Ekološki vinogradniki moramo po mojem mnenju pridelovati vse vrste vin, ne smemo se omejevati. Pridelovati moramo rdeča in bela,odprta in stekleničena, deželna, kakovostna, vrhunska in predikate, poceni vina in draga vina … Da ima lahko vsak kupec dostop do njega in se ne zapiramo v ozek krog izbrancev. Seveda moramo stremeti za kakovost, to je danes pri vinu samoumevno, vendar moramo poskrbeti, da bo dostopno vsem. Prav tako moramo nastopit na trgih organizirano, z drugimi ekološkimi kmeti ali pa tudi z drugimi vinogradniki našega območja, tudi če niso ekološki, saj so vinske prireditve namenjene vsem vinogradnikom. Zato, da bomo še dvignili vinsko kulturo v Sloveniji in dokazali, da je naše vino res zdravilo za telo in duha.