OBVESTILA ZA KMETOVALCE

EKOLOŠKO ČEBELARSTVO

Datum objave: 3.4. 2007

Avtor: Mitja Zupančič, iniv. dipl. inž. zoot. / Specialist za ekološko kmetovanje / KGZS - Zavod CE

Uvod
Čebelarstvo je panoga kmetijstva, ki pomembno prispeva k naravnemu ravnovesju v ekosistemih. Čebelje družine s svojim aktivnim vključevanjem v naravne ekosisteme vzdržujejo pomembne člene prehranjevalnih verig.

Tako z opraševanjem rastlin, ki je njihovo glavno poslanstvo, prispevajo k ohranjanju vrst rastlin, katerih razmnoževalni ciklus je vezan na aktivnega opraševalca - žuželko. S tem pa posredno vplivajo na temelje prehranjevalnih verig živali, saj dobro oprašena rastlina lahko nudi večje količine razmnoževalnih produktov (plodov, oreščkov, ..), ki so običajno limitirajoč faktor pri nadaljnjem razvoju populacij živali uvrščenih v nižje razrede prehranjevalnih verig.
Prisotnost čebel v okolju je zelo pomembna tako za vzdrževanje ravnovesja naravnih ekosistemov, kot eden od pomembnih dejavnikov kot tudi za kmetijstvo.

V kmetijstvu se ocenjuje, da je njihovo opraševalno poslanstvo mnogokrat pomembnejše za človeka, kot pridobivanje produktov čebeljih družin (cvetni prah, med, matični mleček, propolis, itd).
Pomen čebeljih družin je zlasti očiten v zgodnje spomladanskem obdobju, v katerem običajno cvetijo zelo pomembne kulturne rastline (sadno drevje, ogrščica, oljna repica, detelje,…). V tem obdobju so le čebelje družine razvite do te mere, da lahko primerno oprašijo te kulture, saj narava, še ne dovoljuje razvoja drugim opraševalcem.

Čebelje družine imajo tako, zelo pomembno gospodarsko funkcijo na kmetijskem gospodarstvu v širšem okolju pa naravovarstevno, zato je eden od pomembnejših faktorjev na ekološki kmetiji vzdrževanje čebeljih družin.

Seveda pa je potrebno upoštevati pri vzreji čebeljih družin na ekološki kmetiji, čebelarsko prakso, ki zagotavlja optimalen razvoj čebeljih družin ter določila ekološkega čebelarstva, ki jih narekujejo nekateri pravilniki, standardi in v zadnjem času tudi uredbe sprejete na nivoju EU s področja ekološkega kmetijstva oziroma čebelarstva.

PRAVNE PODLAGE EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA / ČEBELARSTVA
Pravna podlaga ekološkega kmetijstva oziroma čebelarstva je Uredba sveta EGS št. 2092/91, z dne 24. junija 1991, o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov oziroma živil (v nadaljevanju Uredba), na nivoju republike Slovenije pa so v Pravilniku o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, UR.l.RS št. 128/2006( v nadaljevanju pravilnik), zapisana določila specifična za republiko Slovenijo.
Poleg tega je za ekološko čebelarstvo pomembno tudi območje nahajanja čebeljih družin, saj v Sloveniji na določenih območjih ni možno ekološko čebelarjenje. Ta območja so bila opredeljena v Pravilniku o določitvi območij v Republiki Sloveniji, ki so primerna za ekološko čebelarjenje in objavljena v UR.l.RS št.52/2003.
Poleg omenjenih Pravilnikov in njihovih določil pa so za ekološke čebelarje pomembni tudi nekateri standardi, ki pa so določeni na nivoju interesnih združenj, zvez ali društev. Tako je potrebno pri uporabi kolektivne znamke Biodar upoštevati standarde za uporabo kolektivne znamke Biodar, pri uporabi blagovne znamke Demeter pa standarde in določila, ki so pomembna za uporabo te blagovne znamke. Dodatni standardi se od osnovnih določil pravilnika nekoliko razlikujejo in upoštevajo določilo, da so v svojih pogojih lahko le zahtevnejši od pravilnika, saj pravilnik tvori osnovo ekološke pridelave v Sloveniji.
Na nivoju Slovenije je v skladu s pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil določen zaščitni znak za ekološko pridelavo v Pravilniku o zaščitnem znaku za označevanje kmetijskih pridelkov oziroma živil UR.l.RS.št.58/2001.

OZNAČEVANJE EKOLOŠKIH PRIDELKOV OZIROMA ŽIVIL
Čebelarji ob izpolnjevanju pogojev za ekološko pridelavo, ki jih narekuje uredba, pravilnik oziroma različni standardi ter po zaključku obdobja preusmeritve, lahko uporabijo v nadaljevanju navedene oznake za označevanje lastnih ekoloških proizvodov. V zadnjem času pa na pomenu vse bolj pridobiva poleg navedenih oznak tudi Evropski znak za označevanje ekoloških pridelkov v državah članicah EU.
Z odstopanjem od tega načela lahko čebelar, vodi čebelnjake, ki niso v skladu z uredbo in pravilnikom, pod pogojem da so izpolnjene vse zahteve iz uredbe, razen določb, ki se nanašajo na izbiro lokacije za čebelnjak. V tem primeru se proizvod ne sme prodajati z označbo, ki se sklicuje na postopke ekološke pridelave.

IZBIRA LOKACIJE NAMESTITVE PANJEV ALI ČEBELNJAKA
Pri izbiri lokacije moramo biti pozorni na vplive možnih onesnaževalcev v okolju. Panji in čebelnjaki naj bodo prednostno nameščeni tako, da bo čebeljim družinam mogoč dostop do pasišč na naravnem rastlinju ali na območjih ekološke obdelave zemljišč, ki jim zagotavljajo dovolj virov hrane (nektar, mana, cvetni prah, …) ter neoporečne pitne vode. Tako je zaželeno, da viri hrane v območju treh kilometrov okoli lokacije stojišča v glavnem izhajajo iz ekološko obdelanih površin ali samoraslega rastlinstva.
Potrebno je upoštevati razdaljo od glavnih prometnic in strnjenih mestnih središč, ki naj bo vsaj 1 km, od odlagališč, sežigališč odpadkov, industrijskih območji pa naj bodo čebelje družine oddaljene najmanj 3 km. Določilo je opredeljeno tudi v karti neprimernih območij za ekološko čebelarjenje, ki je bila pripravljena na podlagi Pravilnika o določitvi območij v Republiki Sloveniji, ki so primerna za ekološko čebelarjenje.

Pri postavitvi novih čebelnjakov pa je ključnega pomena pravilna postavitev čebelnjaka. Pravilna postavitev čebelnjaka zahteva sledeče:

• izogibajmo se mrzlih in vlažnih stojišč
• čebelnjak naj bo obrnjen na JV
• nameščen naj bo na vznožju pobočij, in ne v dolini ali na vrhu
• oceniti moramo vire hrane za čebelje družine v naravi, da lahko pravilno obremenimo okolje s čebelami
• panji morajo biti vsaj 30 cm odaljeni od tal
• čebelnjak vedno postavimo v bližino možne paše, saj se z oddaljevanjem čebeljih družin od vira hrane, pridelki zmanjšujejo.

S temi ukrepi že na začetku zmanjšamo verjetnost pojavljanja nekaterih bolezni, pričakujemo pa lahko močan razvoj družin in uspešnejše gospodarjenje.
Pri prevažanju čebel na različna pasišča mora čebelar obvestiti kontrolno organizacijo o premikih svojih čebel v dogovorjenem roku.

IZGRADNJA ČEBELNJAKA IN PANJEV
Za izgradnjo panjev moramo uporabljati naravne materiale, ki ne predstavljajo tveganja za onesnaženje okolja ali onesnaženje čebeljih pridelkov. Tako je za izgradnjo čebelnjaka in panjev najprimerneje uporabljati les. Lesen čebelnjak ali panj zagotavlja najboljše življenjske pogoje čebeljim družinam in se nenazadnje najlepše vključuje v kulturno krajino.
Pri zaščiti panjev in čebelnjaka lahko uporabljamo le ekološko neoporečne snovi. V panjih pa lahko uporabljamo le naravne snovi, propolis, vosek in rastlinska olja.
Dovoljena je mehanska obdelava, kakor je na primer čiščenje pod tekočo vodo ali neposredno s plamenom.
Za čiščenje in razkuževanje čebelarskih materialov, zgradb, opreme, orodij ali proizvodov, ki se uporabljajo v čebelarstvu je dovoljeno uporabljati samo primerne snovi, uvrščene na seznam dela E priloge II Uredbe.

GOSPODARJENJE S ČEBELJIMI DRUŽINAMI
Izbira pasme
Izbira pasme naj temelji na naravni prilagojenosti danim razmeram. V Sloveniji se je v tisočletjih zgodovine razvila svetovno znana pasma čebel, kranjska čebela ali kranjska sivka -Apis mellifera carnica.

Njene odlike so sledeče:

• je avtohtona pasma čebel
• prezimuje z majhnim številom čebel
• v spomladanskem času se zelo hitro razvije in izkoristi prve glavne paše
• prilagojena je na različne vremenske razmere, ki se pojavljajo v Sloveniji
• je izredno medonosna čebela
• odlikuje se tudi po mirnosti

V ekološkem čebelarstvu lahko uporabljamo le kranjsko čebelo.

Razmnoževanje čebeljih družin
V ekološkem čebelarstvu lahko družine razmnožujemo le iz družin, ki so oskrbovane po načelih ekološkega čebelarstva. Tako lahko nove družine pridobimo z delitvijo družin (umetni roji) in z naravnim rojenjem.
Pri razmnoževanju družin pa moramo odbirati družine, ki jih poleg velikega pridelka in mirnosti zaznamuje tudi večja odpornost na določene bolezni.
Pri razmnoževanju čebeljih družin ni dovoljeno označevanje matic s prirezovanjem kril.
Seveda je za ekološko čebelarjenje pomembna tudi dovolj velika lastna vzreja rezervnih čebeljih družin, ki jih lahko uporabimo v sezoni za spodbujanje razvoja gospodarskih čebeljih družin, za nadomeščanje propadlih čebeljih družin po zaključku zimskega obdobja ter za zamenjavo matic tako v sezoni, kot tudi ob koncu sezone. Poleg tega lahko s formiranjem rezervnih čebeljih družin, zmanjšamo pritisk varoe na gospodarske čebelje družine, ter si že v času sezone pripravimo rezervne družine, ki bodo neobremenjene z varoo ter oskrbljene z mladimi maticami.
Tako bomo lahko v čebelarski sezoni zelo hitro ukrepali v primeru nepredvidenih situacij pri gospodarskih čebeljih družinah in optimalno čebelarili do konca sezone.

Dokup čebeljih družin in matic
Č e na trgu ni čebeljih družin iz ekoloških čebelarstev ali je potrebno dokupiti večje število družin (propad zaradi bolezni ali drugi vzroki večjih izgub čebeljih družin), je možen dokup iz klasičnih čebelarstev po odobritvi kontrolne organizacije. Na pridelkih iz tako obnovljenih čebelarstev pa mora biti poleg oznake »ekološki« tudi oznaka »obdobje preusmeritve«.
Letno se lahko za obnovo čebeljih matic in družin, dokupi do 10 % čebeljih rojev in pa matic od klasičnih čebelarjev. Če so te čebele nameščene v panjske enote, na sate ter satne osnove, ki so iz ekološkega čebelarstva, prehodno obdobje ni potrebno.

Genska tehnologija

Uporabo gensko spremenjenih organizmov pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oz. živil prepoveduje.

Uporaba čebeljega voska

Čebelji vosek, ki je gradbeni material satovja, v katerega čebelje družine skladiščijo hrano in v njih gojijo zalego, mora izhajati iz ekoloških čebelarstev. Pri izdelavi satnic morajo biti povzročitelji kužnih bolezni uničeni.
Zagotoviti si moramo obtok voska znotraj obrata. Pri predelavi voska na drugih obratih pa je potrebno zagotoviti kontrolo in izdelavo satnih osnov iz lastnega voska oziroma voska iz ekoloških obratov.
V čebelarstvih v preusmerjanju lahko kontrolna organizacija dovoli uporabo klasičnega čebeljega voska samo iz pokrovcev, če ni na razpolago ekološko pridelanega voska.

Skladiščenje satja
Satje moramo skladiščiti v suhem, zračnem, hladnem (pod 10°C ) in temnem prostoru. Pri zatiranju voščene vešče lahko uspešno uporabljamo določene kisline kot so: mravljična in ocetna. Zelo učinkovit ukrep pri zatiranju vseh razvojnih oblik voščene vešče, pa je globoko zamrzovanje satja. Razvojne oblike voščene vešče že po dveh urah zamrzovanja pri -15°C odmrejo. Satje nato osušimo in zložimo v skladiščni prostor.

Prehrana čebeljih družin
Osnovo čebelje prehrane sestavljata med in cvetni prah. Ti dve komponenti morata vedno biti prisotni v panju, da se družine normalno razvijajo. Tako mora biti v panju stalno prisotna zaloga medu, ki ne sme biti manjša od 5 kilogramov, sicer družine stresno reagirajo, pričnejo omejeno gojiti zalego, še zlasti če v naravi ni izdatne paše in so družine bolj podvržene zunanjim dejavnikom, ki lahko izzovejo bolezenske znake v družini.

Nadomestno krmljenje

V letnem ciklusu čebeljih družin pa nastopijo obdobja, brez pašno pozno poletno obdobje in jesensko obdobje, ko je običajno čebeljim družinam potrebno nadomestiti zaloge hrane, da se lahko normalno razvijajo in uspešno prezimijo. Zaloge v čebelji družini lahko nadomestimo s sati ekološko pridelanega medu, ki smo ga med sezono skrbno shranili. V primerih, ko pa nimamo možnosti nadomeščanja zalog na takšen način in je zaradi zmanjševanja zalog hrane v čebelji družini ogroženo njihovo preživetje pa je dovoljeno nadomestno krmljenje čebeljih družin.
Za nadomestno krmljenje čebeljih družin uporabimo, v primerih ko je zaradi pašnih pogojev (kristalizacija medu, kostanjev med, mana,…) ogrožen nadaljnji razvoj čebeljih družin, ekološko pridelan med. Nadomestno krmljenje se lahko izvaja od zadnjega točenja v sezoni, pa do 15 dni pred začetkom naslednje sezone pridelovanja medu. Vsekakor pa je pred uporabo medu za nadomestno krmljenje čebeljih družin, potrebno odpraviti vsak sum glede prisotnosti povzročiteljev hude gnilobe.

Čebelar lahko, zaradi zgoraj navedenih razlogov, po odobritvi kontrolne organizacije, uporabi za nadomestno krmljenje tudi ekološko pridelan sladkorni sirup ali melaso.
Pri nadomestnem krmljenju je potrebno zapisati vrsto uporabljenega izdelka, datume, količine in panje katerim je bil dodan.
Nadomestno krmljenje oziroma krmljenje za popolnitev zalog hrane za prezimovanje čebeljih družin je potrebno izvesti v času, ko so panji polni starih pašnih čebel, saj te predelujejo ponujeno krmo, mlade čebele pa ostanejo neizčrpane in optimalno pripravljene, na največjo življenjsko preizkušnjo, to je ohranitev čebelje družine preko zime in gojenje prve zalege v zgodnje spomladanskem obdobju. Poleg tega pa družine v poznopoletnem in jesenskem obdobju primerno predelajo dodano hrano in se s tem izognejo kvarjenju hrane v zimskem obdobju oziroma kopičenju odvečne vlage, ki je čebele niso uspele odvesti iz dodane hrane.
Vsekakor pa dodane zaloge hrane lahko le dopolnijo zaloge hrane čebelje družine, saj mora ostali del zalog izhajati iz prinešenega medu. Takšna zaloga hrane – osnovna (prinešena)+ dopolnjena bo zadostovala za optimalen razvoj čebeljih družin do prihodnje sezone.
Pozno poletna in jesenska oskrba čebeljih družin je izrednega pomena, za razvoj čebeljih družin v prihodnji vegetacijski sezoni.

Preprečevanje razvoja bolezni in zdravljenje čebeljih družin
Najpomembnejši preventivni ukrep za preprečevanje bolezni, je selekcija družin. V čebelnjaku vedno preko sezone beležimo za vsako družino podatke o donosih, mirnosti, količini zalege, rojivosti, strnjenosti zalege, poleg tega pa si je z vidika preprečevanja bolezni smiselno zapisovati tudi odpornost posamezne družine na določene bolezni. Družine, ki izpolnjujejo najboljše kombinacije opazovanih lastnosti, odberemo za nadaljnje razmnoževanje. Tako si preko več let selekcije počasi ustvarjamo odpornejše čebelje družine.
Med lastnostmi, ki so pomembne za preprečevanje bolezni, je zelo pomemben čistilni nagon družin. Vedno poskušamo tudi to lastnost vključiti v odbiro in odberemo čebelje družine z izrazitejšim čistilnim nagonom.
Pri odbiri družin moramo biti zelo pozorni na stopnjo okuženosti čebeljih družin z zajedavcem - varoo. Tako spremljajmo stopnjo napadenosti preko celotnega leta in na osnovi povprečja stojišča označimo nadpovprečno okužene. Seveda je na to potrebno oceniti še ostale karakteristike čebelje družine, saj je včasih zelo okužena čebelja družina, tudi v ostalih lastnostih nad povprečjem (donosnost, številčnost čebelje populacije, itd. ). Iz navedenega lahko zaključimo, da je selekcija čebeljih družin zelo kompleksen in zahteven moment pri vzreji čebeljih družin, saj od čebelarja zahteva veliko znanja. Zato v primeru, da nismo dovolj izkušeni, selekcijo čebeljih družin na boljše lastnosti prepustimo strokovnjakom iz področja selekcije, sami pa se raje usmerimo na izkoriščanje genetskega potenciala gojenih čebel ter si tako zagotovimo optimalno proizvodnjo.

Nadalje se v ekološkem čebelarjenju pri preprečevanju bolezni in zmanjševanju napadenosti poslužujemo sledečih ukrepov:
Okužbo z zajedavcem - varoo zmanjšujemo z izrezovanjem trotovine. V družino postavimo gradilni sat, kjer lahko družina zgradi trotovino. Sat je priporočljivo pregraditi v dva do tri oddelke. Tako lahko izmenično izrezujemo pokrito trotovino, v kateri se dokazano nahaja največ zajedavcev. Izrezovanje trotovine je v ekološkem čebelarstvu dovoljeno le za ta namen.
Lahko uporabljamo lovilni sat, zlasti pri rojih ali družinah brez zalege.
Pri črevesnih boleznih, poskušamo v nadomestno krmljenje vključiti razne čajne mešanice, iz zimskega gnezda čebel pa moramo odstraniti ves težko prebavljiv med in ga nadomestiti z lahko prebavljivim.
V spomladanskem času je potrebno družine oskrbovati s svežo in neoporečno vodo.
Pomembno vlogo pri preprečevanju bolezni ima tudi ukrep rednega menjavanja čebeljih matic. V številnih opazovanjih je opazna nižja stopnja okuženosti z varoo pri družinah z mladimi maticami.
Pomemben ukrep je tudi redno menjavanje starega satja.
Pri pregledih družin moramo biti pozorni na zdravstveno stanje čebelje zalege in odraslih čebel ter na zaloge hrane, saj so družine, ki imajo premajhne zaloge v stresu in bolj dovzetne za določene bolezni.
Poleg tega pa je priporočljivo občasno razkuževanje opreme in materialov.
Č e pa čebelje družine poleg upoštevanja zgoraj navedenih preventivnih ukrepov vseeno zbolijo ali se okužijo, jih moramo takoj zdraviti.
Uporaba veterinarsko medicinskih sredstev v ekološkem čebelarstvu mora biti v skladu s točno določenimi načeli:
Uporabljajo se le dovoljeni veterinarsko medicinski izdelki.
Uporaba fitoterapevtskih in homeopatskih izdelkov ima prednost pred izdelki, ki so kemično sintetizirani.
Za zatiranje bolezni in okužbe, ki predstavlja tveganje, da bodo čebelje družine uničene, se lahko uporabijo kemično sintetizirani medicinski izdelki, če njihovo uporabo predpiše veterinar in če učinka ni možno zagotoviti s fitoterapevtskimi in homeopatskimi izdelki. Uporaba kemično sintetiziranih medicinskih izdelkov v preventivne namene je prepovedana.
Pri zatiranju zajedalske bolezni, varoze čebel, lahko uporabljamo naslednje snovi: mravljično, mlečno, ocetno in oksalno kislino ter mentol, timol, evkaliptusovo olje ali kafro.
Ob uporabi kemično sintetiziranih izdelkov se morajo ekološke čebelje družine prestaviti v izolirane čebelnjake, ves vosek pa zamenjati z voskom, ki je v skladu z uredbo in pravilnikom o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil. Po zdravljenju se mora ozdravljene čebelje družine pred ponovno vključitvijo v ekološko čebelarjenje, vključiti v enoletno obdobje preusmerjanja, razen v primeru, ko so za zdravljenje uporabljeni izdelki navedeni v prejšnjem odstavku, namenjeni zatiranju varoe.
Vsako uporabo veterinarsko medicinskih izdelkov mora čebelar evidentirati in jo prijaviti organizaciji za kontrolo! Navesti je potrebno vrsto izdelka (vključno z navedbo aktivnih farmakoloških snovi), podrobno diagnozo, odmerke in način uporabe, trajanje zdravljenja in priporočeno karenco.

Poleg navedenega je dovoljeno veterinarsko zdravljenje ali zdravljenje, ki je po nacionalni zakonodaji ali zakonodaji skupnosti obvezna.

Pridobivanje, odvzem in skladiščenje medu
Med čebelje družine pridobijo iz nektarja in mane, po predhodnem sušenju. Sušijo in skladiščijo med v satovju. Zrel med čebelje družine pokrijejo z voščenimi pokrovčki in si ga tako hranijo za brez pašne dni.
Č ebelar se mora prizadevati, da izvorno kakovost, uskladiščenega medu in ostalih čebeljih proizvodov obdrži tudi med postopki obdelave, točenja in shranjevanja vse do potrošnika.
Tu pomembno vlogo odigra primerna embalaža. Za točenje medu in skladiščenje v večjih količinah so najboljše posode iz nerjavečega jekla, za prodajo potrošniku, pa je najboljša steklena embalaža. Seveda mora biti skladiščen med v enakomerno hladnem, suhem in pa temnem prostoru.
Med je prepovedano točiti iz zaleženih satov. Poleg tega je prepovedano uporabljati postopke pri pridobivanju medu, ki bi uničevali čebele ali čebeljo zalego.
Vsako točenje medu je potrebno vpisati v ustrezno dokumentacijo. Pri tem je potrebno evidentirati odvzem mediščnih satov, točenje medu in pobiranje drugih ekoloških pridelkov ter ob tem navesti datum točenja in pobiranja, količino pridelka, pridelek in vrsto pridelka.
V času pridobivanja ekološkega medu je pri čebelarjenju prepovedana uporaba kemično sintetičnih repelentnih sredstev.

PRIZNANJE
Pridelava oziroma predelava čebeljih pridelkov oziroma živil se lahko označuje kot ekološka le, če je njihova pridelava oziroma predelava potekala v skladu z določili uredbe oziroma pravilnika ter, je poteklo najmanj dvanajstmesečno obdobje preusmerjanja v ekološko čebelarstvo.