SPLETNA UČNA URA

Kolobar na ekoloških kmetijah

Avtor . Darja Kocjan Ačko (1)

Gojene rastline lahko pridelujemo v monokulturi ali pa z njimi kolobarimo. Ekološki kmetje morajo pri kmetovanju izpolniti zahteve standardov, ki so jih za ekološko kmetovanje predpisala ekološka združenja. Na standardih, ki jih je za ekološko kmetovanje že leta 1972 določila Mednarodna zveza gibanj za ekološko kmetijstvo (IFOAM), temeljijo tudi zdaj veljavni Standardi za ekološko pridelavo in predelavo Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije (ZZEKS).

Kolobar več poljščin, setev stročnic, gnojenje brez sintetičnih mineralnih gnojil in varstvo rastlin pred pleveli, povzročitelji bolezni in škodljivci brez sintetičnih kemičnih pripravkov so temeljne zahteve rastlinske ekološke pridelave, ki jo v Evropski uniji ureja uredba št. 2078/92, pri nas pa Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Ur. l. št. 31/01). Na podlagi pozitivne kontrole kmetije, pridelkov in izdelkov po SIST EN45011 dobi ekološki kmet plačilo od države (kmetijsko okoljski ukrepi - SKOP) kot nadomestilo zaradi manjšega dohodka, ki bi ga dosegel pri konvencionalni pridelavi in reji. Čeprav certificirane ekološke kmetije morajo upoštevati Standarde za ekološko pridelavo in predelavo ZZEKS, dejanski kolobarji še zdaleč niso ogledalo zahteve na strani 7, kjer je zapisano “Kolobar mora biti pester in uravnotežen in naj vključuje gojenje metuljnic, da dolgoročno ohranja rodovitnost in zagotavlja zdravje rastlin.” Praksa zadnjih let namreč kaže, da ozaveščanje in poučevanje za izboljšanje sestave kolobarja tudi na ekoloških kmetijah nista dovolj, zato bosta izbira kultur in njihov delež v kolobarju v prihodnje še bolj odvisna od standardov, nadzora in prihodnjih odločitev kmetijske politike.
Pojav koruznega hrošča v Evropi in pri nas je prinesel tudi v konvencionalno pridelavo omejitve pri vračanju koruze na isto njivo, zlasti na območjih, kjer so že ugotovili prisotnost tega škodljivca.

1. Uvod

V nekaj tisočletni zgodovini so dobili kolobarji ime po številu poljščin oziroma let, ko se premena (rotacija) zaključi, po glavni kulturi, na primer žitni kolobar, po vodilni kulturni, na primer travni kolobar ali kolobar s sladkorno peso, po območjih, na primer mediteranski kolobar, po načinu organizacije, na primer vaški kolobar in in po krajih kjer so nastali, na primer Norfolkški kolobar.

Pri vrstenju v ekološkem kolobarju skušamo uravnotežiti:
- biološke
- talne
- podnebne
- agrotehnične in
- organizacijsko-ekonomske dejavnike kolobarja

Za zdravo vrstenje ni nepomembno poznavanje zgodovine kolobarja, lastnosti tal, podnebja in vremenskih razmer, potreb vrst in sort po hranilih, vlagi in toploti ter poznavanje bioloških posebnosti predposevka, posevka in naslednjega posevka.
Tisti redki znanstveniki, ki so v zadnjih sto letih preučevali kolobar, so ugotovili statistično pomembno pozitiven vpliv pravilnega kolobarjenja na strukturo tal, vodno zračni režim v tleh, na biološko aktivnost mikroorganizmov (bakterij, gliv), na koristno favno, na primer na razširjenost deževnikov, na biološke procese čiščenja z vezavo in razgradnjo škodljivih snovi v tleh, na vsebnost humusa v tleh, na razpoložljivost in dostopnost hranil v tleh, na zmanjšanje čezmerne zapleveljenosti, epifitocijskega razmnoževanja in širjenja povzročiteljev bolezni in škodljivcev, na povečanje pridelkov, na boljšo organizacijo dela zaradi več poljščin v kolobarju.
V nasprotju s temi raziskavami je večina znanstvenikov in strokovnjakov preučevala, kako povečati pridelek s sintetičnimi mineralnimi gnojili in fitofarmacevtskimi pripravki pri setvi v ozkem kolobarju in v monokulturi.
Zaradi posledic onesnaževanja narave, okolja in kmetijskih proizvodov so najprej posamezniki, pozneje pa vladni politiki spoznali, da bo treba porabo sintetičnih sredstev v kmetijski proizvodnji omejiti in zmanjšati. Rešitev na dolgi rok sekaže v kolobarju, v katerem so v ustreznih deležih okopavine (koruza, sladkorna pesa, krompir), strna žita, oljnice, metuljnice oziroma stročnice (detelje, travnodeteljne mešanice in zrnate stročnice).

2. Zgodovina kolobarja

Življenje človeka pred deset tisoč leti je bilo odvisno od samoraslih rastlin in divjih živali. Človek se je prehranjeval z nabranimi plodovi, lovil živali in ribaril ter se selil iz kraja v kraj. Sčasoma je nomadstvo prekinil in čakal, da posejana semena samoraslih žit vzniknejo, se razvijejo v rastline, od katerih bo dobil pridelek za hrano in seme za novo setev (začetek vzgoje kulturnih vrst). Nova zemljišča tako imenovano novino oziroma krčevino je pridobil s požiganjem naravne vegetacije, ki je bila zvečine gozd. Ko je ugotovil, da zemljišče slabo rodi, je staro njivo opustil (pušča), da se zaraste in si našel novo. Iz pastirja in občasnega pridelovalca žita je postal poljedelec in živinorejec ter si zgradil stalen dom. Zemlja je dobila lastnika, in ker ni bilo blizu več zemlje brez lastnika, je moral menjavati poljščine v okviru svoje lastnine. Znova je ugotovil, da žito posejano več let zaporedoma brez presledka na isto zemljišče slabo rodi, zato je njivo razdelil na dve poljini. Na prvi poljini, pozneje imenovani jalova praha (trznina), je pustil zemljo neobdelano in neposejano, na drugi poljini pa je prideloval žito. Zvečine je preložil ponovno setev na prvo poljino za več let, zato se daljše obdobje prahe imenuje prelog.
Podobno kot starim civilizacijam v Aziji in na Bližnjem vzhodu se tudi antičnemu poljedelcu monokultura žit ni obnesla. Oblikovalo se je sredozemsko oziroma mediteransko dvopolje, ko je bilo po žetvi žita zemlji prepuščeno, da se za leto ali dve odpočije. Jalovo praho je spremenil v črno, če je zemljišče obdelal, pognojil z živalskimi odpadki in pustil nezasejano, in v zeleno, če je zemljišče v presledku med žiti obdelal in zasejal s stročnico ali okopavino.

Rimski pisci: Vergil, Plinij, Columella, Coton in drugi so v nekaterih literarnih delih in strokovnih spisih razpravljali o poljedelstvu.
Poročali so o dvopolju s praho in o ugodnih vplivih setve več poljščin v kolobarju, na primer:

——————————————————————————–

1. poljina: stročnica (bob, grah, grahor ali lupina)
2. poljina: enozrna ali dvozrna pira
3. poljina: lan
4. poljina: ječmen ali proso + strniščna repa
——————————————————————————–


Razpad rimskega cesarstva (4. stol.), selitve narodov po notranjosti Evrope (6. stol.) so povečale potrebe po hrani. Da bi pridelali dovolj hrane so opustili praho, v dvopolju pa izmenjevali ozimno žito z jarim. Posledica monokulture žit je bila čezmerna razširjenost določenih žitnih plevelov, bolezni in škodljivcev.
Žitno monokulturo je z zakonom prepovedal frankovki kralj in rimski cesar Karel Veliki (742-814), ki je v sklenjen žitni kolobar ponovno uvedel praho. Takšno fevdalno tripolje tako imenovani vaški kolobar je prevladoval v večjem delu Evrope in tudi pri nas vse do sredine 19. stoletja. Pridelek žit (0,5 do 1 t zrnja/ha) se do začetka 19. stoletja ni povečeval. Kadar je bila letina zaradi vremenskih ujm slaba, je veliko ljudi umrlo od lakote.

Fevdalno tripolje tako imenovani vaški kolobar:

——————————————————————————–

1. poljina: zelena praha (1/3 zemljišča vasi na katerem so vaščani pasli živino) ali prelog
2. poljina: ozimina (ječmen, pšenica ali rž)
3. poljina: jarina (oves ali ječmen)

——————————————————————————–

Izboljšan tripoljni kolobar so sestavili iz kolobarnih členov, na primer iz treh poljščin po sistemu listanka (l), strnina (s):

poljina: pesa (l) 1. poljina: pesa (l)
poljina: pšenica (s) 1.člen 2. poljina: oves (s) 1. člen
poljina: ječmen (s) 3. poljina: rž (s)
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
poljina: pesa (l) 4. poljina: sladka lupina (l)
poljina: rž (s) 2. člen 5. poljina: rž (s) 2. člen
poljina: ječmen (s) 6. poljina: oves (s)

Po odkritju Amerike (1493) so napredek pri pridelavi omogočile številne nove kulture, ki pa jih je na žita vajen evropski kmet težko sprejel (krompir!). Šele v 18. stoletju je bila v evropski tripoljni kolobar namesto prahe postopoma uvedena koruza, krompir, sončnica, buča in fižol. Setev novih poljščin (okopavin) se je pokazala boljša kot počitek zemljišča, zlasti, če so bile v okopavinskih kolobarjih tudi metuljnice.
V 18. stoletju (1730) se je razširil iz Anglije (angleški grofiji Norfolk in Suffolk) na celino Norfolkški imenovan tudi vrstilni kolobar, v katerem se izmenjavajo štiri poljščine, praviloma listanke s strninami.

Zaporedje listanka strnina je do danes ostalo vodilno načelo kolobarjenja.

Norfolkški kolobar

1. poljina: okopavina (krmna pesa ali krmna repa); (l)

2. poljina: jarina (dvovrstni ječmen) + podsevek (črna detelja); (s) + (l)

3. poljina: detelja (črna detelja ali grašica); (l)

4. poljina: ozimina (pšenica ali rž); (s)

(l) - listanka, (s) - strnina

V Norfolkškem štiripoljnem kolobarju so strna žita udeležena s 50-odstotki, okopavina in stročnica pa zasedata po 25 % zemljišč. Uvrstitev detelje, krmne ali zrnate stročnice je pomembno vplivala na rodovitnost tal, zlasti na izboljšanje bilance dušika v tleh.
V Evropi so nastale številne modifikacije Norfolškega kolobarja v tako imenovan vrstilni kolobar, na primer:

——————————————————————————–

poljina: okopavina (koruza, krompir ali sladkorna pesa)
poljina: jarina (ječmen, pšenica, oves)
poljina: zrnata stročnica (grašica, grah, bob ali leča) ali krmna stročnica (detelja, lucerna)
poljina: ozimina (pšenica, ječmen ali rž)

——————————————————————————–

Z vključenimi novimi kulturami se je trajanje premene podaljšalo. Daljši kolobar je postal pomemben zlasti za kulture, pri katerih so ugotovili, da se same ali z drugimi slabo prenašajo in mora preteči vsaj nekaj let, preden se lahko vrnejo na isto poljino. Ugotovili so, da so v kolobarju ugodnejše širokolistne rastline – listanke, ki so jih imenovali tudi ugodilke, to so gomoljnice in korenovke, zlasti, če so pognojene z organskimi gnojili. Med ugodilke so uvrščene še oljnice in stročnice. V primerjavi z listankami žita slabše zasenčijo tla, s šopastim koreninskim sistemom slabše prezračijo tla, zato so po žitih tla v slabi strukturi, ta pa vpliva tudi na manjšo mikrobiološko aktivnost v tleh, zato se je strnega žita prijelo ime neugodilka oziroma kvarilka.
Po potrebi so vrstilni kolobar podaljšali za dve ali več let in po glavni poljščini, če je dopuščal čas in so bile vremenske razmere ugodne, posejali še dopolnilno, na primer strniščni dosevek za prehrano ljudi (ajda, proso) ali za krmo, podsevek, na primer detelje ali korenja v glavni posevek in prezimni krmni dosevek. Za potrebe živinoreje se je oblikoval vrstilni travopoljni kolobar.

Podaljšan vrstilni kolobar: Vrstilni travopoljni kolobar:
poljina: okopavina (l) 1. poljina: okopavina (l)
poljina: ozimina (s) 2. poljina: ozimina (s)
poljina: okopavina (l) 3. poljina: okopavina (l)
poljina: jarina + podsejana detelja (s) + (l) 4. poljina: jarina + TDM (s) + (l)
poljina: detelja (l) 5. poljina: TDM (l)
poljina: ozimina (s) 6. poljina: TDM (l)

Vse več znanstvenih in strokovnih pisnih virov iz začetka 20. stoletja vsebuje poglobljene ugotovitve o tleh, podnebju, vremenu, plevelih, povzročiteljih bolezni in škodljivcih. Človek je povezoval potrebe rastlin z lastnostmi tal, podnebja in vremena. S pestrim izborom poljščin v kolobarju in gnojenjem z organskimi gnojili je vzdrževal naravno rodovitnost tal. Fizično delo si je lajšal s čedalje več kmetijskimi orodji in delovno močjo živali, izmed kulturnih vrst odbiral sorte; pridelek je pospravil, če je le imel ustrezno rastišče in so bile vremenske razmere posevku naklonjene.
Zaradi industrializacije in specializacije kmetijstva od sredine 20. stoletja dalje se na pridobljeno znanje o naravnih zakonitostih rastlinske pridelave ni pretirano oziral in ga v praksi vse preveč zlahka opustil. V pridobitniško naravnanem kmetovanju ni bilo prostora za več poljščin, o izbiri posamezne je odločil v glavnem gospodarski dejavnik pridelave.
Pomanjkanje hrane zaradi slabih letin vsaj v razvitem svetu ni več v ospredju. S pomočjo intenzivnega kmetovanja se nahrani več tisoč ljudi iz zemljišča, ki je v preteklosti prehranjevalo enega samega. Fizično in umsko delo sodobnega kmeta lajšata kmetijska in informacijska tehnika, uporaba novih sort, agrotehničnih ukrepov in umetnih sredstev; če le ni naravnih ujm je pridelek velik in stabilen, na primer pri pšenici in ječmenu 8 do 12 t/ha, pri koruzi 10 do 15 t/ha, krompirju in sladkorni pesi 40 do 70 t/ha. V osemdesetih letih 20. stoletja je prevladalo je razmišljanje, da bodo sintetična mineralna gnojila in škropiva za vedno prevzela vlogo kolobarja. Ni bilo simpozija, ko se kmetijski strokovnjaki in znanstveniki ne bi spraševali: “Kako na nekem zemljišču pridelati čim več?”
Kljub novim sortam in agrotehničnim ukrepom so se v ozkem kolobarju ali pri setvi monokulture pojavile številne težave. V devetdesetih letih 20. stoletja se človek sooča z močno urbanizacijo in s tem izgubo rodovitnih zemljišč, zmanjšano produktivnostjo tal zaradi erozije, zmanjšano rodovitnostjo zaradi manjših zalog organske snovi in rastlinskih hranil, povečano uporabo mineralnih gnojil in pripravkov za varstvo rastlin pred pleveli, boleznimi in škodljivci, povečanjem števila delovnih konic, povečanjem velikosti kmetij in propadanjem družinskih kmetij, viški kmetijskih pridelkov v razvitem svetu, povečanim uvozom hrane, zmanjšanjem cen pridelkov, izgubo dohodka, onesnaženjem okolja in narave, večanjem stroškov za varovanje okolja in za zdravstveno varstvo ljudi. Človek kot ozaveščen posameznik ali vladni politik ugotavlja, da je škodo težje odpraviti kot preprečiti.
Č eprav so nekateri znanstveniki vendarle preučevali kolobar, ki je kompleksno, ključno in zadnje poglavje učbenikov splošnega poljedelstva, se mu je kmetijska praksa pri nas, v večjem delu Evrope in ponekod po svetu (monokulturna pridelava enoletnih kultur, na primer koruze, soje, riža, bombaževca) skoraj v celoti odpovedala.

3. Rastlinske vrste se prenašajo različno

Kmetijski praktiki in takratni znanstveniki so ugotovili, da se pri zapovrstni setvi rži, koruze, sirka, prosa, soje, fižola, boba, volčjega boba (lupine), konoplje in različnih vrst trav pridelek ne zmanjšuje, zato so jih uvrstili v skupino rastlin, ki same sebe dobro prenašajo. Monokulturi teh poljščin nasprotuje poznejša ugotovitev, da v manj ugodnih rastnih razmerah vsak presledek pomembno omeji širjenje plevelov, čezmerno razmnoževanje povzročiteljev bolezni in škodljivcev, zato je njihovo strokovno pravilno vrstenje na dve ali več let.
Med gojene rastline, ki pri ponavljajoči setvi na isti njivi same sebe slabo prenašajo in jih je zato treba sejati s prekinitvijo vsaj dveh let, so uvrstili ječmen, pšenico in krompir.
Pri zapovrstni setvi ovsa, ogrščice, kolerabe, repice, repe, pese, sončnice, lanu, graha, črne detelje in lucerne so ugotovili, da so pridelki iz leta v leto manjši, kar pomeni, da te kulture ne prenašajo same sebe na isti njivi. Do ponovne setve morajo miniti vsaj tri leta, praviloma pa naj traja prekinitev štiri leta in več.
Ker se nekatere rastlinske vrste ali skupine rastlin pri zapovrstni setvi tudi med seboj ne prenašajo, je treba njihove biološke lastnosti in časovno skladnost upoštevati pri izbiri tako glavnih kot dopolnilnih posevkov. V kolobarjih z oljno ogrščico moramo omejiti ali opustiti setev drugih križnic. Le-te pospešujejo razvoj pesnih nematod, zato jih tudi v kolobarje z metlikovkami (pesa) ne gre uvrščati. Med križnice in metlikovke bomo uvrstili posevke in dosevke iz družine metuljnic (detelje, zrnate stročnice) in trav (žita in druge trave). Izogniti se treba tudi kolobarju, v katerem so metuljnice med seboj, ječmen pred pšenico, grah pred lanom ali črno deteljo.

4. Pomen stročnic v kolobarju poljščin, vrtnin in v podsevkih trajnih nasadov

Stročnice iz botanične družine metuljnice (Fabaceae) imajo sposobnost simbioze (sožitja) z bakterijami iz rodu Rhyzobium. Pri razmnoževanju, potem ko bakterije prodrejo skozi koreninske laske v korenino, oblikujejo na njej gomoljaste odebelitve, tako imenovane gomoljčke oziroma nabrekline. Bakterije se v gomoljčku povečajo in spremenijo v mirujoče bakterioide. Ti dobijo od rastline gostiteljice organska hranila, na primer ogljikove hidrate, v zameno dajejo rastlini amonijski dušik, ki ga dobijo z vezavo elementarnega zračnega dušika s pomočjo encima nitrogenaze. Nekaj dušika porabijo stročnice za izgradnjo organskih kislin in aminokislin, drugi prodre v tla ob koncu rasti, ko se razgradijo gomoljčki. Ker pa bakterije, prosto živeče v tleh, niso sposobne vezati dušik, lahko le s setvijo stročnic izkoriščamo to pomembno lastnost. Ker je na simbiozo s posamezno vrsto stročnice specializirana samo določena vrsta bakterije iz rodu Rhyzobium, bakterije ne morejo prehajati z ene vrste stročnice na drugo. V primeru, da soje na neki njivi še nismo pridelovali, je treba seme pred setvijo cepiti z vrsto Rhyzobium japonica (zrnje bo bogatejše z beljakovinami, pridelek pa večji za približno 20 %). Nanos pripravka, ki vsebuje vrsto na soji aktivnih bakterij, je podoben mokremu razkuževanju semen. Da ohranimo bakterije življenjsko sposobne, je treba vlažno seme čimprej posejati. Na dobro razvitih koreninah, na primer soje se oblikuje do 100 gomoljčkov, v katere prispe največ dušika v obdobju cvetenja. Pri stročnicah, ki so na njivi večino leta, znaša količina iz zraka dobljenega dušika 100 do 250 kg/ha, od tega posevek, ki sledi stročnici lahko izkoristi 30 do 80 kg dušika/ha. Stročnice kot strniščni ali krmni dosevek vežejo 30 do 80 kg dušika/ha, naslednji posevek pa izkoristi 15 do 40 kg dušika/ha.

5. Kako do ekološko uravnoteženega kolobarja?

Od kolobarja v ekološkem kmetijstvu pričakujemo dolgotrajno korist za okolje, v prvi vrsti gre za vzdrževanje rodovitnost tal, posredno pa za splet pozitivnih vplivov na zdravje rastlin, živali in za ljudi, ki se z rastlinskimi in živalskimi proizvodi iz ekološke pridelave in prireje hranimo in obla?imo.
Pri sestavi kolobarja na ekološki kmetiji si mora ekološki kmet zastaviti in poiskati odgovor na naslednja vprašanja: Kakšna je sestava tal? Katere poljščine bodo v obstoječih talnih in podnebnih razmerah najboljše uspevale? Katere poljščine so dobri prejšnji posevki za določeno poljščino? Kolikšna je velikost njiv, ki jih ima v lasti oziroma najemu? Kolikšen je pomen izbranih poljščin za vzdrževanje naravne rodovitnosti tal? Katere stroje in orodja ima? Kolikšen bo gospodarski učinek pridelovanja?
Poleg setve večjega števila zdaj v Sloveniji razširjenih poljščin je treba v kolobar na ekoloških kmetijah uvesti stročnice in kulture, ki so jih pridelovali že naši predniki (pira, lan, konoplja), nenazadnje pa tudi zdravilne in aromatične rastline ter poljske zelenjadnice. Pri uvajanju posamezne je treba natančno preučiti, ne le tehnologijo pridelave, ampak tudi predvideti, kako pridelek predelati in prodati.
Pri sestavljanju kolobarja je ekološki kmet sam sočasno najboljši učitelj in učenec, zato naj stalno opazuje rast in razvoj rastlin in posevkev. Pri sestavi kolobarja so v pomoč zapiski o vrstenju v zadnjih letih, o uporabljenih agrotehničnih ukrepih, o napadu škodljivcev, vrsti in razširjenosti okužb in plevelov. Ne bodo odveč obiski seminarjev in študij starejše literature o poljedelskem kolobarju v učbenikih ter rezultati novejših domačih in tujih raziskav o kolobarnih lastnostih poljščin, vrtnin, zdravilnih in aromatičnih rastlin ter o vzdrževanju biotske raznovrstnosti travinja in trajnih nasadov vinske trte, sadnega drevja in grmičevja.

Uporabljena literatura:

Bavec, M. in sod. 2001. Pridelovanje nekaterih poljščin v ekološkem kolobarju. V: Ekološko kmetijstvo, Založba Kmečki glas: 58-231
Butorac, A. 1999. Sustavi biljne proizvodnje. V: Opča agronomija, Školska knjiga, Zagreb: 537-574
Kocjan Ačko, D. 1992. Kolobar. V: Kmetijski priročnik, ČZD Kmečki glas: 116-127
Kocjan Ačko, D. 1995. Rast in razvoj koreninskih sistemov. Kmetovalec, 10: 5-8
Kocjan Ačko, D. 1997. Pomen kolobarja za ohranjanje okolja in življenja v njem. Kmetovalec, 12:
5-6
Kocjan Ačko, D., P. Šesek 1998. Novim kolobarjem na pot. Kmetovalec, 1: str. 5-9
Kocjan Ačko, D. 1999. Pozabljene poljščine. Knjižnica za pospeševanje kmetijstva. Ljubljana, Kmečki glas, 187 str.
Kocjan Ačko, D. 2000. Ovire pri sestavi ekoloških kolobarjev. Kmečki glas, 33: 8
Kocjan Ačko, D. 2001. Zgodovina kolobarja. Biodar, 6: 8-9
Kocjan Ačko, D. 2001. Kolobar. Biodar, 6: 10-11
Kocjan Ačko, D. 2001. Pomen stročnic v kolobarju pri oskrbi z beljakovinami rastlinskega izvora. Biodar, 1: 9-11
Kocjan Ačko, D. 2004. Izročilo prednikov je predaleč, lastnih izkušenj premalo. Sodobno kmetijstvo, 4: 37-39
Kocjan Ačko, D. in A. Goljat 2005. Temelji ekološke pridelave krompirja. V: Krompir. Založba Kmečki glas, Kmečki glas, 175 str.
Mihalič, D., M. Šubic 1997. Polje, kdo bo tebe ljubil. Založba mladika, Ljubljana, 43 str.
Plakolm, H. 1993. Fruchtbarkeit durch Vielfalt der Kulturen. V: Ökologischer Landbau, Österreichischer Agrarverlag Wien: 132-175
Sadar, V. 1961. Poljski kolobar in kolobarjenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, 104 str.
Spanring, J. 1959. Pregled poljščin in predlog nekaterih kolobarjev za Slovenijo. Kmetijski inštitut Slovenije, 24 str.
Spanring, J. 1982. Agrarna raba prostora. V: Splošno poljedelstvo, DZS: 164-170.
Šilc, J. 1982. Sodoben njivski kolobar. Sodobno kmetijstvo, 12: 484-487.
Tajnšek, A. 1994. Kmetijstvo in okolje. Zbornik TZS: 442-447
Tajnšek, A., I. Šantavec. 1998. Možnosti za sonaravni poljski kolobar v Sloveniji v primerjavi z državami EU. V: Kmetijstvo in okolje, Bled, 12.- 13. 3. 1998: 223-230.
Zadravec, D. 2004. Pomen kolobarja pri pridelavi poljščin in vrtnin. Kmečki glas, 2: 8
Zadravec, D. 2004. Predposevna vrednost posameznih poljščin v kolobarju. Kmečki glas, 3: 8.
Zadravec, D. 2004. Predposevna vrednost poljščin v kolobarju. Kmečki glas, 48: 10.

——————————————————————————–

[1] Viš. pred. , dr., dipl. inž. agr., BF – Oddelek za agronomijo, Jamnikarjeva 101, 1001 Ljubljana