ZANIMIVI PRISPEVKI

Datum objave: 13.12.2006

Avtorji: Katerina Vovk, Nada Odar, Martina Gajšek

10. EKOSIMPOZIJ ALPE–JADRAN:
Biofilozofija v nasprotju s potrebami na trgu
Ali tržne potrebe oporekajo temeljnim vrednotam ekološkega kmetijstva?

Med 19. do 21. oktobra 2006 se je odvijal že 10. Ekosimpozij Alpe Jadran, tokrat v izobraževalni hiši grada Hrastovica v Celovcu. Predavanja so bila za spremembo zelo etičnega značaja. Za vas smo pripravili kratek povzetek predavateljev, ki so odprli nove poglede na probleme, s katerimi se najpogosteje soočamo v vlogi ekološkega kmetovalca ali pa le posameznika v tem svetu.

Od egoizma k bratstvu

Graziano Ganzit je kot namestnik predsednika APROBIO predstavil temo z naslovom Zakoni gospodarstva in predstavljiva utopija biološkega gibanja, ki jo je učvrstil z besedami »od egoizma k bratstvu«. Opomnil nas je, da je do degeneracije družbe danes v pretežni meri pripomogel ravno egoizem družbe in posameznika.
Poleg močne pozornosti, ki jo danes somišljeniki namenjamo okoljskemu vidiku, je vzporedno potrebno vzpostaviti tudi socialno ekonomijo, ki vodi predvsem k bratstvu med ljudmi. Konflikti med ljudmi in družbo namreč nastajajo v pretežni meri takrat, ko si nasprotujejo različni vidiki človeka in najpogosteje se omenjeno odraža na področju KULTURE, na PRAVNEM PODROČJU in EKONOMIJI. In vsekakor, brez kulture in dobre pravne oblike tudi ni ugodne ekonomije. V sedanji postavitvi ekonomičnega sistema pa je potreben globalni premik, kateri bi končno presegel lasten egoistični pristop do naše okolice.

Pa vendar, ali je vseeno možno premostiti nezapisano pravilo in več denarja nameniti tistemu, ki ga bolj potrebuje, pa čeprav je po hierarhiji na nižji ravni?

Danes divji kapitalizem s postavitvijo neštetih zakonov in pravil ne pozna več meja in posledično le še ustvarja zadušljivo birokracijo.
Izhod iz nezaželenih vplivov današnjega sistema vidi Graziano s presego dualizma, ki danes ustvarja 2 nasprotujoči strani (delavec–šef, proizvajalec–potrošnik, itd) in razdelitev kapitala, neodvisno od hierarhije. Če se navežemo nazaj na kmetijstvo pomeni, da je potrebno vzpostaviti skupno sodelovanje z nasprotno stranjo, ki jo v našem primeru predstavlja potrošnik. Le-ta mora postati del našega delovanja, saj bo le v tem primeru sprevidel pomembnost in kvaliteto našega dela.

Ob nedualističnem sodelovanju z našimi porabniki bi kmetijstvo lahko ponovno obstajalo tudi brez podpornih izplačil, meni Graziano.

Kmetijsko zemljišče – čigava last ?

Pa še nekaj besed o kmetijskih zemljiščih, ki so danes vsekakor že zelo ekonomskega značaja. R. Steiner je postavil tezo o ekonomiji kot dejavnosti proizvedenega in prodanega.

Pa vendar, ali smo se odločili pravilno, ko smo našo skupno zemljo uvrstili med posameznikovo lastnino? Zemlja v osnovi ne more pripadati posamezniku ali državi, temveč je namenjena naši skupni rabi. Graziano vidi največjo oviro, ki nam jo je rodil komunizem v pojmu »zemljiška last«. In, ker je že v uvodnem govoru poudaril pomembnost skupnega sodelovanja z našo t.im. nasprotno stranjo, ki jo predstavlja potrošnik, je tukaj pravo mesto, da ga vključimo v naše skupno delovanje in ga sprejmemo kot pomemben integralni del. Namesto, da si pri dodatni finančni potrebi denar izposojamo od bank, lahko našim potrošnikom ponudimo investicijo v kmetijsko posestvo, s katerim upravljamo in tako ustvarimo delniško družbo s trajnostnim vložkom. Potrošnik, kot pomemben integralni del našega posestva, na ta način pridobi določene prednosti in ugodnosti, ki jih koristi predvsem pri nabavi živil, ki pa so navsezadnje veliko višjih kakovostnih vrednosti, kot jih je moč dobiti na trgovskih policah in prihrani stres, ki je spremljajoča obveza pri vlaganju kapitala v druge delnice in obveznosti.

Predavatelj je svojo vizijo zaključil z naslednjimi mislimi:
»Kar znaš storiti in o čemer sanjaš, to stori. Drznost namreč v sebi nosi čarovnijo« (Goethe).

Karizmatičen in energičen Martin Ott, Demeter kmet, član Fibl in član predsedstva Biosuisse je predaval dvakrat, naprej z razpravo, ki jo je naslovil »Ekološko kmetijstvo v dvajsetih letih«. Njegovo drugo predavanje je bilo naslovljeno »Kakšna vprašanja zastavlja ekološko kmetijstvo družbi?« Konvencionalno kmetijstvo je opisal kot program za uničevanje tal in le ekološko kmetovanje lahko ustavi kmetijstvo pred tem, da v celoti postane industrija.

Ali je kmetijstvo res industrija?

Ott je nadaljeval govor predhodnika in ponovno poudaril naša napačna izhodišča v razumevanju in delovanju kmetijstva, kot pomembne življenjske panoge. Obravnavamo ga namreč kot industrijo, ki pa je v zelo nasprotnem pojmovanju, ki ga zahteva kmetijstvo. Industrija je namreč usmerjena centralno in neodvisna od tal in lokacije svoje dejavnosti. Ravnotako ni vezana na sezonski čas.

V kmetijstvu so namreč vsa dejstva ravno nasprotna in kot pomembna nit je v ospredju tudi raba dobrin, medtem ko ga svet industrije le porablja. Enačenje teh dveh panog je po mnenju Otta ustvarilo dejstvo, da kmetovalec danes izgublja svojo identiteto in ne utegne pokrivati stroškov, ki vzporedno nastajajo pri njegovem poslanstvu.

Če pogledamo od daleč, bomo opazili, da je kmetijstvo danes projekcijska slika delovanja celotne družbe in le, če ga bomo začeli razumevati v širši obliki, ki pa ne pomeni le odpoved umetnim gnojilom, temveč iz trajnostnega vidika, bomo ponovno spoznali, da trajnostno kmetijstvo za seboj pušča plodnejša tla, več zdravih in srečnejših ljudi in živali. To pa so tudi lastnosti, ki naj bi po mnenju Otta lahko v prihodnosti določale višino podpornih plačil za ugoden razvoj kmetijstva kot najpomembnejše panoge človeštva.

Kmetovalec – zdravnik; kdo je pomembnejši?

Z globalizacijo smo začeli delovati še bolj ekonomsko. Tehnika požgane zemlje nam pove dovolj; ko dobim, kar potrebujem, grem dalje. Miselnost družbe tudi ne sprejema dobičkonosnosti kmetovalca. Saj vemo – ko je zdravnik uspešen, dobi dodatno finančno podporo, ki v očeh javnosti potrjuje njegovo kvaliteto dela in večje spoštovanje. Kaj pa kmetovalec? Le-ta je pri večji finančni podpori zelo hitro ustavljen in obravnavan kot nekdo, ki vsekakor ne sme biti deležen večje podpore, kot jo dejansko potrebuje. Pa, če smo iskreni, vemo, da trajnostno naravnan kmetovalec življenje podarja, medtem ko ga zdravnik le vzdržuje in obnavlja.
Ott meni, da tudi načelo dedovanja v kmetijstvu ni spodbudno, saj nikakor ne izboljšuje kvalitete naše dejavnosti. Če se navežemo nazaj na vlogo zdravnika, vemo, da dedni redosled zdravnikov ne bi prinesel tako hitrega razvoja v medicini. In zakaj bi bilo lahko drugače v kmetijstvu? Če bi kmetijsko gospodarstvo prevzemali ljudje z večjo sposobnostjo in veseljem do zahtevanega dela, brez obveze redosleda, bi tudi kmetijstvo »želo« uspeh in ugoden trajnostni razvoj z veliko večjo dinamiko zadovoljnega gospodarja kmetije.

Kdo določa svetovno ceno?

Za primer oblikovanja svetovne cene je naš govornik postavil v ospredje ceno pšenice na evropskem trgu. 95 % celotnega deleža pridelane pšenice je bilo posredovano v notranji trgovini, medtem ko je preostalih 5 % odromalo v čezoceanske države in oblikovalo svetovno ceno, ki pa je kot slasten zalogaj, za seboj določilo tudi ceno vseh tistih 95 % delež pridelane pšenice.
Če pokukamo še malo na državne meje, kjer določen delež pridelanega živila odtegne tudi carina, ponovno vidimo dober primer nacionalnega egoizma. Prevzeti davek na uvoženo oz. izvoženo blago ostane tam, kjer je mu vsekakor ni mesto. In danes že malo utopična ideja bratstva bi pobrani davek vrnila nazaj v državo porekla.

Rastlina je kot glasba; če spremeniš en ton, postane drugačna

Rastlinski svet ne deluje povsem tako, kot so nas učili v za to pristojnih šolskih ustanovah. »No, saj je nekaj podobnega,« bo rekel vsak, ki se nagiba k sonaravnemu kmetovanju. Vsebina šolske literature je danes v pretežni meri zelo oddaljena od ritma narave, ki potrebuje le naše sledenje in spoznavanje njenih not in melodije.
Rastlinski sistem npr. stremi k pitni vodi in ne k vodi z raztopljenimi hranilnimi snovmi, kot jim mi rečemo in jih tudi pridno dodajamo. Seveda, tudi farmacija potrebuje živeti od nečesa in nekoga in predvsem ljubi dejstvo, da naredi svoje stranke soodvisne od njenih produktov.
Ott je omenil, da je rast rastline pogovor nje s tlemi in težko bi določili mejo med koreninami in prstjo, pa četudi vemo samo to, da je že v 1 jedilni žlički prsti za 7 milijard organizmov s specifično nalogo, ki gradi sožitje rastline s tlemi.
Rastlinski svet se namreč prehranjuje na podlagi dialoga.
Če pa omenimo še naš znanstveni napredek, ki je razvil tehniko genetike, vemo, da smo že zelo daleč od melodije, ki jo ustvarja narava. Genetika je zloraba narave, ko rastlinski svet otopi in obmolkne.

»Ljudje plemena Dakota so imeli v sebi modrost. Vedeli so, da postane srce človeka, ki se oddalji od narave, hladno, da z nespoštovanjem do vsega živega oz. do vsega, kar raste, kmalu odmre tudi spoštovanje do človeka.«

Pogled nazaj iz prihodnosti (l. 2026)
Vizija Martina Otta

Jesenska sezona parlamenta alpskih in obmejnih regij se je pričela. Na predlog parlamenta je ministrstvo sprejelo sklep o takojšnem prenehanju neposrednih plačil kmetijstvu in pri tej kupčiji ni bilo slišati nobenih razprav in nasprotovanj.
Kako je prišlo do tega? Ljudje so se začeli zavedati, da imajo eno samo zemljo in polagoma je postalo jasno, da je kmetijstvo, se pravi skrb za zemljo, ki nas hrani, najvažnejša točka nadaljnjega obstoja človeštva. Ljudje so začeli razumevati, da kmetijstvo ne predstavlja samo poljubne industrije, ki jo lahko racionaliziramo, temveč trajnostno skrb za sistem narave.

Pravične cene pokrivajo tudi področje trajnosti
Leta 2015 je živilska industrija po celem svetu sklenila sporazume, ki temeljijo na spoznanju, da se lahko dolgoročno gledano ohranijo močne, inovativne in vesele skupnosti ljudi na podeželju le s pravičnimi cenami, ki pokrivajo stroške trajnostnega kmetovanja. Ker so v tem času ljudje že spoznali, da je trajnostno obdelovanje zemlje najboljše zavarovanje ljudi, je bila cena za živila enako vrednotena, kot življenjsko zavarovanje.
Leta 2017 se je ideja prenesla na sam svetovni trg in nastal je sistem ti. carin, ki se morajo vračati. Sistem deluje na način, da se poceni izdelani proizvodi pri uvozu v države, kjer so višji življenjski stroški, avtomatično podražijo. Carine, ki se poberejo pri uvozu, pa ne ostanejo v državi, ampak stečejo nazaj v državo porekla, kjer se porabijo za podporo trajnostnemu obdelovanju zemlje. Tako so se lahko socialne nepravičnosti hitro odpravile, saj so na koncu drugega tisočletja postale zaradi močnega tržnega pritiska že neznosne.

»Užitkarsko lastništvo«: novo zemljiško pravo
Leta 2020 so v predele Azije, J Amerike in Evrope vpeljali novo zemljiško pravo, ti. »užitkarsko lastništvo«. Tla se ne morejo tržiti kot vsako drugo blago, ker tal ni mogoče razmnoževati in jih s tem vzrokom tudi ne smemo potrošiti.
Obdelovalci zemlje, ki so sposobni delovati v smeri trajnostnega razvoja, pa lahko tla za čas obdelovanja vzamejo v »užitkarsko lastništvo«. S tem je zagotovljeno, da naloge obdelovanja zemlje prevzemajo res samo najbolj inovativni in angažirani kmetje in kmetice. Novo zemljiško pravo je bilo tako uspešno in enostavno v realizaciji, da se je uveljavilo po celem svetu še pred koncem l. 2020.

Sanjski poklic: kmet ali kmetica
L. 2012 se je kmetijska izobrazba začela z visoko hitrostjo reformirati in preoblikovati. Kmetje in kmetice so postali izvedenci življenja. Dvignil se je njihov družbeni ugled in dosegli so socialni status, ki so ga v začetku tisočletja imeli le zdravniki. Zdravniki pa so izgubili svoj sijajen ugled, saj so ljudje spoznali, da niso zdravniki poroki za dolgo in srečno življenje, temveč kmetje in kmetice. Zdravniki in zdravnice so lahko le še popravljali tisto, kar je povzročila slaba prehrana in poškodbe okolja.
Kmečke izobraževalne ustanove so morale uvesti značajna in kvalifikacijska testiranja, da so lahko dokaj pravično razdelile zelo zaželena izobraževalna mesta. Od l. 2018 problem nasledstva na kmetijah ni igral nobene vloge več. Študentje po celem svetu in vseh smeri pa so zahtevali uvedbo obveznega leta na kmetiji. Na ta način so v študij vnesli tudi možnost umskih in telesnih izkušenj trajnostnega obdelovanja zemlje. Umetniki vseh panog so v kmetijstvu iskali navdihe za lastno kreativnost.
Kmetje in kmetice z dolgoletnimi izkušnjami so postali pravi strokovnjaki na vseh področjih menedžmenta. Obvladali so umetnost enostavnih, trajnostnih in izvedljivih rešitev.
In kmetijstvo je postalo skupna naloga družbe z visokim pomenom.

Kmečko gospodariti – živeti v izobilju

Po mnenju Kaspanaze Simma, bivšega politika in ekološkega kmeta, obstajata dve različni sferi našega življenja in gospodarstva: agronomija in denarno gospodarstvo, ki delujeta v nasprotju. Med njima ne gre za »ali–ali«, ampak za »tako kot tudi«, kjer je pomembnejše pravo razmerje, ki ga ustvarimo.
Pojem AGRONOMIJE se vsekakor bolj nagiba k pojmu biofilozofije. Medsebojno sta povezana v skupnih virih in značilnostih kot so zdravje in rodovitnost, sončna energija in energijska učinkovitost, samooskrba in izmenjava, avtonomnost in skupnost, naravna in neponarejena lepota. Presenetljivo je, da tudi polnost in samozadostnost, ter živa in čustvena povezava.
Očitno je, da tržne potrebe kot druga predstava bolj pripada DENARNEMU GOSPODARSTVU, katerega značilnost je, da ga je ustvaril človek. Denar je zanimivo in zelo gibljivo sredstvo izmenjave in usmerjanja z vzrokom nakupa in prodaje, ter močne konkurence. Nagibamo se k manjši intenziteti odnosov in večji neodvisnosti, močnejši delitvi dela, večji blagovni in delavni ponudbi in navidezno neomejeni rasti.

Obe sferi bistveno prispevata k dobremu življenju tudi v visoko razvitih družbah, pri čemer pa v zadnjih letih denarno področje intenzivno raste, medtem ko samooskrba nazaduje.

Misli globalno – deluj lokalno

Bernard Geier, bivši direktor IFOAM je govoril o pravičnem trgovanju in o multinacionalkah, ki zaradi večje prodaje želijo ekološke pridelke na svojih policah in o tistih multinacionalkah, ki tega ne upoštevajo in zato svojo kupno moč izgubljajo.
Globalizacija je lahko ugodna za ekološko ozaveščanje, vendar vemo, da vsebuje nevarnost razprodaje vrednot. Geier meni, da mora ostajati naše glavno vodilo ekološko – regionalno – pravično.
Primer: v ZDA letno prodajo za 30 miljard dolarjev vrednih izdelkov, ki imajo ekološki certifikat in ekološko kmetovanje je tako v ZDA postal izjemen posel. Dve tretjini (2/3) prometa z ekološkimi produkti in pridelki je namreč v rokah multinacionalk.
V nadaljevanju je Geier opredelil ekološko kmetijstvo kot panogo v kapitalizmu, ki lahko deluje na principu prisile ali pravil. Ali ekološko kmetijstvo to sploh želi? Ali ni boljša alternativa lokalen nakup, nakup na kmetiji ali pa v majhni trgovini?
Novi protiglobalizacijski trendi so pravična trgovina (60 % sestavin izdelka oz. pridelka mora biti iz ekološke pridelave), slow food in ekološko kmetovanje. S tem se odpirata dve zelo pomembni možnosti: preživeti na kmetiji in ostati na podeželju, ter ga ohranjati in oživljati. Vpeljava »pravične cene« kot primer neke mlekarne pomeni pribitek pet centov na liter mleka. Mednarodna ekološka gibanja, predvsem IFOAM, se že dolgo ukvarjajo z globalizacijo, razvijajo številne projekte in pobude za lokalno in regionalno trženje v državah v razvoju. Zgovoren je primer iz Egipta, kjer je najbolj uspešen izvozni produkt ravno ekološko pridelan čaj. Namen razvoja lokalnega, regionalnega in nacionalnega trženja cilja je ta, da certifikacija postane enostavnejša in cenejša in je dostopna tudi malemu kmetu, da dobi pravično možnost na ekološkem trgu, saj imajo ravno oni glavno vlogo pri nadaljnjem razvoju tržne alternative.
Slogan »Misli globalno, deluj lokalno« je postal popularen tudi v ekoloških krogih. Ali naj potemtakem človek vse, kar naj bi se »obdelovalo« globalno, prepusti multinacionalkam in svetovnemu trgovinskemu trgu? In kako učinkovito je lahko lokalno delovanje, če v njega ne verjamemo? Potemtakem moramo delovati in misliti lokalno, regionalno in tudi globalno, je zaključil svoj govor Geier.

Bio je prihodnost – ena in edina prihodnost za privlačen svet – takšen, kakršnega želimo zapustiti našim zanamcem.

In že je bila sobota, 21. oktober. Še zadnji dan druženja s prvovrstnimi predavatelji in čeprav se nam utrujenost že vsem malo pozna, nič ne de, njihove besede smo požirali z enako intenzivnostjo.
Jutranje predavanje je odprl gospod Bernward Geier, ki smo ga spoznali že prejšnji večer, in sicer z uvodnimi fotografijami nasmejanih obrazov kmetovalcev s celega sveta. Naslov njegove predstavitve je namreč nosilo ime Faces and fascination of organic agriculture around the world (Obrazi in mamljive podobe krajin s celega sveta).

Bernward je nedvomno človek, ki je od vseh predavateljev največ prepotoval in nam tako predstavil svet obrazov skozi prizmo kmetijstva. Obrazov nimamo samo ljudje, ima jih tudi pokrajina. To smo osupli spoznali ob gledanju pestrih fotografij pokrajine. In kje bi radi vi prebivali, nas je malo zbadal s vprašanji – ali v svetu, kjer je pokrajina enolična, pusta, njena zemlja izmučena, problemi erozije na vsakem koraku? Bi želeli, da se naši otroci podijo po dolgih osiromašenih poljih soje, kjer ni enega drevesa, pod katerim bi se skrili pred pripekajočem soncem in kjer ni moč najti čistega studenca iz katerega bi se po napornim delom odžejali? Si res želimo, da naši otroci živijo v takem okolju? Takšna je namreč slika obraza pokrajine, kjer imajo absolutno prevlado ljudje z nenasitnim tržnim apetitom in jim naravne dobrine predstavljajo le objekt, s katerimi se da dobro tržiti in s tem tudi obogateti. Tako kot ti ljudje s svojo omejeno miselnostjo v svojih dušah nosijo opustošenje, takšen je tudi videz krajine, ki je puščajo za sabo. Obraz krajine, ki ni niti najmanj čarobna, privlačna in mamljiva. Verjemite, nihče ne želi živeti v takšnem svetu, niti oni sami, ki so posredno ali neposredno vzrok takšnemu dogajanju. In nenazadnje: kjer je erozija tal zelo močna, potem tudi na teh mestih ekološko kmetijstvo nima možnosti. Opozoril nas je tudi, kaj sploh pomeni kmetovati po ekoloških principih.
Velika večina si predstavlja, da ekološko kmetovati ne pomeni narediti nič, in da gre predvsem za zavračanje moderne tehnologije in mehanizacije. Pa vendar gre ravnotako za uporabo najmodernejše tehnologijie, a brez posluževanja močnih strupov, ki povzročajo neplodnost zemlje. Tako nam je pokazal sliko, kjer pobirajo hrošče mehansko, sicer pa se jih v konvencionalnem kmetijstvu zatira kemično. Nadalje gledamo slike v kletkah zaprtih kokoši in opomne nas, da jih v Nemčiji več kot 95 % vzredijo v kletkah. Švica je naprednejša in je takšno vzrejo že prepovedala. Koliko del pa nas še čaka v domači deželi?
Bernward je med vse te obraze kdaj pa kdaj tudi podal svoja razmišljanja. Ali je pri svobodni trgovini lahko človek svoboden? Globoka misel, ki pa za popolno uresničitev potrebuje še nekaj časa in več truda ter aktivnega delovanja na vseh ravneh družbenega in socialnega razvoja. Naloga trga danes ni usmerjena v prehranjevanje sveta in morda bi lahko svet najprej nahranil samega sebe. Še kako aktualna izjava, ki se nanaša predvsem na revne predele naše južne poloble, kjer ljudje delajo po cele dneve, a kljub temu niso siti. Kakšna ironija, ves dan delajo na plantažah, na riževih polij, a umirajo od lakote. Še en dokaz več, da v tem svetu in v tem času, v katerem živimo sedaj, gre nekaj hudo narobe. Ne izkoriščamo namreč samo tal, temveč tudi ljudi. In ne samo, da ne spoštujemo dobrin, ki nam jih velikodušno daje naša edina Zemlja, na kateri prebivamo prav vsi, ampak smo si vzeli tudi pravico do zasužnjevanja drug drugega.
Iz mračnega vzdušja nas ponovno predramijo obrazi, tokrat obrazi ljudi, kmetov. Mlad fant nas opazuje čez planke svojega rajona, samozavestno in zadovoljno. Kaj nam želi povedati. Da mu kmetijstvo daje užitek in od tod njegov zadovoljen obraz? Nekdanji mister Švice je slikan na travniku, polnem rož. Malo kičasto, romantično, a vseeno osupljivo, njegov poklic je namreč biti kmet. In še in še obrazov, vsak obraz ima svojo prijetno, toplo zgodbo, ki se dotakne srca. In to je tudi skupni imenovalec vsem obrazom, ki nam jih je gospod Bernward s tako zavzetostjo, entuziazmom razkazal.
V pestri, razgibani pokrajini s čistimi potočki in pestrimi drevesi, vedno srečamo nasmejane in prijetne ljudi.

Hans Kandler in Erwin Kräutler nas opozarjata na izkoriščevalne razmere v Braziliji

Simpozij se nadaljuje v duhu gospoda Hansa Kandlerja, ki pod vprašaj postavi pravičnost trženja z bio izdelki. Nadvse aktualna tema danes. Opozori nas, tako kot tudi večina njegovih predhodnikov, na nepravično in nesmotrno izkoriščanje naravnih dobrin, ki nam jih ponuja Zemlja in na egoistično porazdelitev dobrin s strani bogatih ljudi. Takšni pristopi namreč pripeljejo do velikih socialnih problemov kot so lakota, revščina, suženjska razmerja in številni izgoni s posestev, umori kmetov in kmetic, kot tudi do ekoloških problemov (npr. opustošenje deževnega gozda in savan, erozija, zastrupljanje stoječih voda, monokultur, itd).
S podobnimi problemi in vprašanji se je vsakodnevno soočal v Braziliji in si prizadeval, da bi našel ustrezno rešitev. Za svoje delovanje je namreč dobil alternativno Nobelovo nagrado. Takrat je opozarjal na vlogo velikih koncernov kot so Monsanto, Cargill in Bayer, ki v zadnjih 40-ih letih na območju Brazilije vodijo celotno agrarno politiko. Že dejstvo, da ima v Braziliji 43 % celotne obdelovalne površine v svojih rokah le okoli 0,8 % veleposestnikov, nam pove dovolj, da v tej državi prevladuje močno izkoriščanje. Sicer problem ni nov in niti ne neznan, a je vedno znova šokanten.

Na malo več pravičnosti je opozoril tudi škof iz Xingu v Braziliji. V uvodnem govoru nas je toplo pozdravil in objasnil, zakaj si je želel udeležitve tega biosimpozija, saj naj beseda ne bi tekla o njegovem pasturalnem poklicu, temveč o kmetijstvu. Njegovo vodilo je namreč: “Biti škof pomeni tudi biti brat.” In res, v njegovem življenjepisu preberem polno hrabrih dejanj, med njimi tudi to, da je prehodil vseh 350 000 km2 svoje prelature Xingu z namenom, da bi našel tudi najbolj skrite, oddaljene vasi in tam živel s prebivalci v katoliškem duhu.
Leta 1983 se je udeležil protestov delavcev sladkornega trsa proti nečloveškim delovnim pogojem v Braziliji, ki ga je policija uspešno zatrla. S tem tragičnim dogodkom je postal svetovno znan in svojo prisotnost v medijih koristil v prid potrebam južnoameriškega indigenskega prebivalstva. Leto kasneje so v brazilijanski ustavi celo sprejeli pravice Indijancev do zaščite njihovega življenjskega prostora v tropskem deževnem gozdu.
Škof nas je želel opozoriti, da je dogajanje v Braziliji resnično katastrofalno. Izseljevanje milijonov ljudi ob predelih Amazonke v mesta, špekulacije, ubijanje ljudi … Celo kmetovalce, ki so ostali na svojih posestvih, so prisilno integrirali in jim odvzeli svobodo.

Pa še ena zanimivost. Indijanci ne poznajo besede biti reven. Najbližja beseda temu pomenu je biti ubog in se nanaša na ljudi, ki nimajo kulture in znanja. Indijanci namreč vse svoje pridelke delijo z drugimi in ne poznajo lastništva zemlje kot je značilno pri nas. Zemlja tudi ne more nikomur pripadati, ker je nihče od nas ni naredil in tako si jo nima nihče pravice prilaščati v tržne namene. Prodajamo ali kupujemo lahko le izdelke, ki jih je pridelala naša roka. Zemlja pa je nekaj, kar se da v rabo in nikoli v prodajo.

Samo ekokmetovanje in njegovo trženje ni dovolj za lepšo prihodnost, potrebno je delovati tudi v skladu z »biofilozofijo« in pokazati te vrednote tudi navzven

Nazadnje nam je še predaval gospod Norbert Gleirscher iz Inštituta za sociologijo univerze v Innsbrucku. Po kratki študiji, ki nas je seznanila s količino izdelkov na trgu, ki nosijo oznako bio, je predstavil tudi svojo vizijo trženja z bio produkti. Naš cilj namreč ni, da bi se bio izdelki tržili pod enakimi pogoji kot ostali izdelki. Predvsem bi bilo potrebno decentralizirat že obstoječi sistem in zavedanje da ne prodajamo samo npr. en liter biološko pridelanega nehomogeniziranega mleka, temveč tudi vso filozofijo, ki za izbranim izdelkom stoji. V to filozofijo je vpleten celoten kompleks sistema vrednot, kamor bi v sam vrh morali postaviti solidarnost in bratstvo.
In to sta tudi bistveni vrednoti, h katerima bi ekokmetijstvo moralo težiti, in kmetovalci bi to težnjo morali predvsem začutiti v sebi. Marsikdo se namreč odloči za naravi prijazno kmetovanje zaradi velikega povpraševanje in trenutne mode. Potrošnik namreč ne plača samo izdelek, ampak dosti več! Prav tako ne bi bila slaba ideja, če bi potrošnika seznanili, kolikšen delež od kupljenega izdelka dobi kmet in ali so morda delali otroci in podobno. To bi namreč kot potrošniki lahko zahtevali. Naj bio ne bi bilo zgolj bio, ampak naj predstavlja vse dobro, kar nosimo v sebi, da smo vredni svoje človečnosti. Potem bo tudi logan gut, besser, bio (dobro, boljše, bio) upravičen, s katerim je mladi gospod Norbert tud zaključil svoje razmišljanje..

Za boljšo prihodnost:

• da bi se res zavedali, kako pomembno je ohraniti življenjski prostor
• da ni eko proizvod le še en od tisočerih, ampak se naj spremeni v pravo ekološko življenje
• da bi trgovina postajala vedno bolj pravična za kmete v Evropi, kot tudi v manj materialno bogatih država
• da bi osveščenost na tem področju čedalje bolj rasla, da pride do globalizacije, a ne do razprodaje vrednot. Globalizirajmo pretežno kolonialno blago (kava, banane …) in blago, ki v naših rastnih razmerah ne dosega primerne kvalitete
• da bomo znali poiskati ravnovesje med pridobitno dejavnostjo in nepridobitno
• da se bomo kot seznanjeni in kritični potrošniki vprašali, od kod prihajajo bio izdelki in se na podlagi tega odločili o morebitnem nakupu.